O moskovski kulinariki – prisotne so dejansko vse svetovne kuhinje (seveda klasična ruska, gruzinska, armenska, azarbejdžanska, ukrajinska, uzbeška, tadžiška, japonska, indijska, arabska, italijanska, španska, skratka kar si človek poželi …), “najt lajfu” (klubi kot so Strelka, Oblaka, Gipsy, Dont tell Mamma, …), gledališkem dogajanju (tudi Bolšoj teater je bil že na sporedu), koncertih, športnih dogodkih v prestolnici in še bi lahko našteval, na tem mestu raje ne bom govoril. Moskva trenutno dejansko nudi vse kar si zaželiš!

Po nekajdnevnem postanku in ogledu moskovskih znamenitosti, ki si jih prej še nismo uspeli ogledati, smo nadaljevali proti drugemu največjemu ruskemu mestu (5 do 6 milijonov prebivalcev) Sankt Peterburgu (Leningrad v sovjetskih časih, Petrograd tik pred oktobrsko revolucijo). Glede na trenutno stanje v Moskvi, kjer se vse preureja v velikem slogu in je nasploh situacija »ni da ni« sem si predstavljal avtocesto M10 »Rossija« (ca. 700 km), ki naj bi bila najpomembnejša cestna povezava v Rusiji, vsaj kot novo štiripasovnico … Mimo Klina do Tvera (160 km) še nekako gre potem pa sledi borba na življenje in smrt z norimi ruskimi vozniki po betonki iz sovjetskih časov. Večino časa so trije pasovi, od katerih je srednji pas izmenično vsak kilometer prehitevalni – en km v eno stran, naslednji km v drugo stran in tako celo pot, skratka adrenalina ne zmanjka. Tako kot v Moskvi se tudi ca. 100 km pred Peterburgom začne povsem nova šestpasovna avtocesta. Ko smo po 12 urah pripeljali v Piter (tako mu pravijo Rusi) sem bil pošteno zmatran – predvsem psihično … Če pomislim, da Sapsan (ruska verzija Siemensovega hitrega vlaka ICE) za to pot potrebuje dobre tri ure ??!!

Edina prednost glede cestnega prevoza v Rusiji je nizka cena nafte (25-30 rubljev je ca. 0,7 EUR za liter), sicer pa glede na ogroooomne razdalje prevladuje železniški in letalski promet. Kot sem že omenil, s policaji ni bilo nobenih problemov, nobenih podkupnin itd. kot so me strašili mnogi – skratka za tovrstne stvari nismo zapravili niti rublja!

Peterburg je zelo lep, mogoče celo preveč načičkan – saj povsod naletiš na povsem obnovljene stavbe in dvorce iz obdobja carske Rusije (dinastija Romanovi), da ne zgubljam besed o načičkanih parkih, itd. So pa domačini – prebivalci Pitra nekako bolj domači, dostopni in manj naduvani kakor Moskovčani, ki zaradi visokega standarda včasih kar malce pretiravajo v svoji nadutosti.

Do finske meje je dobrih 200 km, prehod je bil brez najmanjših problemov in spet smo bili v »šengenskem območju«. Dežela tisočerih jezer: Lappeenranta, Mikkeli, Jyväskylä – kjer smo si pogledali bajte Alvarja Aalta, Ikaalinen, Tampere in Helsinki. V primerjavi z ostalimi skandinavskimi državami (prevsem Norveška in tudi Švedska) precej ceneje – dokaj normalne cene, folk čisto kul, precej neokrnjene narave, edino malce prehladno za poletne mesece, ko si želiš predvsem toplote.

S trajektom smo se zapeljali čez Finski zaliv v Tallin, glavno mesto Estonije (ca. 2 uri). Vse tri bivše sovjetske države, sedaj članice EU – Estonija, Latvija, Litva so nas navdušile. Glede na dejstvo, da so bile še pred dvajsetimi leti članice Sovjetskega Sojuza, so naredile neverjeten razvoj. Sploh glavna mesta so vsa obnovljena, povsod prijetni kafiči, odlične restavracije, tudi ostala turistična infrastruktura je dokaj dobro porihtana, kempov ne manjka, cene pa primerne za slovenski žep … Poljska, Češka in čez Avstrijo je bil naš vzhodni krog zaključen. Seveda pa že nestrpno čakamo poletje 2013, ko bomo peljali precej bolj proti vzhodu …