Na kratko: Land Cruiser je doma, v nadaljevanju pa si lahko pogledate nekaj slikic iz poti proti domu.

Z Milošem 4. sva preko Istanbula letela v Biškek (glavno mesto Kirgizije), kjer smo se dobili z Aljošo in Vidom (v slabem mesecu dni sta prevozila 6.500 km preko Kirgizije, Uzbekistana, Tadžikistana in brez posebnih problemov pripeljala Land Cruiserja nazaj v Biškek). Iz Biškeka smo peljali direkt čez mejo v AlmaAto (Kazahstan), kjer sva naredila redni servis na avtu, skupaj smo šli na šašljike, probali kazahstansko vodko (Haoma), pogledala sva Bolšoe Almaatinskoe ozero in naslednji dan sva z Milošem že drvela proti domu (Aljoša in Vid sta imela avion iz AlmaAte).

Najprej M33 čez Taraz do Shymkenta, nato pa vseskozi M32 – na nekaterih odsekih povsem nova odlična štiripasovnica, drugje stara razturana magistralka, na precej mestih pa nisva vedela ali voziva po njivi ali sva še vedno na glavni magistralki skozi Kazahstan. Ustavila sva se v Turkistanu, kjer je edini ohranjen mavzolej iz Timurlenkovih časov, prespala sva v zapuščenem karavanseraju Sauran, v Kyzylordi nama je razneslo gumo (edina omembe vredna okvara na Land Cruiserju), peljala sva mimo legendarnega kozmodroma Bajkonur (od tu je Jurij Gagarin prvič poletel v vesolje, danes pa je to edino izstrelišče za oskrbo Mednarodne vesoljske postaje) in si pogledala žalostne ostanke Aralskega morja v Aralsku. Sledilo je 600 km vožnje skozi pravo puščavo do Aktobeja in naprej do Uralska. Po 2.900 prevoženih km sva prečkala kazahstansko rusko mejo in furala naprej po Rusiji skozi Saratov, Voronež in Kursk proti Ukrajini. Na hitro sva pogledala Kijev in čez Madžarsko brez posebnih problemov pripeljala do doma – na števcu je kazalo 6.200 km (v devetih dnevih iz AlmaAte do Loke). Na žalost sva bila časovno omejena, saj me je majka Rusija klicala nazaj v Moskvo na delo …