life = travel » Blog Archive » Maroko (1)

Maroko (1) – Rif (Chefchaouen), Fes

Po dveh letih je bil že čas, da malce prezračimo Land Cruiserja. Ker smo bili časovno omejeni na tri tedne dopusta, je bila ideja, da gremo v Maroko, idealna izbira. Največja dilema pred odhodom je bila v načinu transferja do Maroka – lahko se namreč pelješ po avtocestah skozi Italijo, Francijo in Španijo do skrajnega juga Španije (kar pomeni 2600 km dolgočasnega drajsanja po avtocestah do Gibraltarja) in potem s trajektom (odvisno od vrste trajekta traja vožnja od 35 min do 1 ure in 45 minut) čez Gibraltarsko ožino v Maroko, druga možnost pa je dobrih 600 km vožnje do Genove, kjer se vkrcaš na ladjo in čez 46 ur spočit pristaneš v Tangerju. Odločili smo se za ladjo proti Maroku in avtocestno vožnjo proti domu. Kljub zelo dragi ladji (v poletnih mesecih je enosmerna karta za džipa in zunanjo kabino za tri osebe okrog 1000 EUR, pozimi je cena polovico nižja) bi se naslednjič vsekakor v obe smeri peljal z ladjo.

Tako smo se v soboto 23.7. zjutraj odpeljali proti Genovi, se popoldne skupaj s pretežno maroškimi gastarbajterji vkrcali na ladjo in okrog šestih zvečer odpluli proti Maroku (na liniji Genova – Tanger vozita italijanska in maroška ladja, izbrali smo Italijane – Grandi Navi Veloci in lahko jih samo pohvalim). Naslednji dan okrog dvanajstih smo se za dobri dve uri ustavili v Barceloni in že rezali naprej proti Tangerju, kamor smo pripluli v ponedeljek okrog štirih popoldne. Na meji smo kar hitro opravili (dobro uro in pol), sploh policaji so do turistov zelo prijazni, malce več časa pa traja postopek na carini (najprej ti en carinik poštemplja papirje, nato pa moraš sam poiskati drugega carinika, ki vse skupaj vnese v računalnik, …), saj moraš izpolniti takoimenovani obrazec D16 (ki nadomešča karnet) za začasni uvoz avtomobila v Maroko.

In že smo se mimo Tetouana peljali v samo osrčje pogorja Rif, ki se razteza vzdolž celotne sredozemske obale. Prvi cilj je bil modro mesto Chefchaouen. Utaborili smo se v prijetnem kempu nad mestom »Camping Azilan« (N35°10′35”, W5°16′00”). Prvi stik z berberi, maroško hrano (tajin, kus kus, metin čaj, odlično sadje, datlji, olive, …) in po našem mnenju najprijetnejšo medino v Maroku – ravno prav majhna, ne preveč turistična in izredno fotogenična (vse v modri barvi). Chefchaouen je zaradi svoje majhnosti pravšnji uvod v Maroko – počasi se spet privadiš na barantanje, trgovci v medini ti ponujajo vse mogoče, vendar niso pretirano vsiljivi – če jim rečeš »ne, hvala« večinoma odnehajo. Pred odhodom so nas vsi strašili, da bo brez znanja francoščine komunikacija bolj težka (francoščina je poleg arabščine uradni jezik). Pa smo že v Chefchaouenu ugotovili, da je španščina prav tako prisotna, saj so bili zadnjih pet stoletij Španci stalno prisotni v teh krajih – tudi z angleščino ni problema.

Okolica Chefchaouena je posejana s polji trave – konoplje (tako kot pri nas npr. koruza), saj je Maroko največji pridelovalec in oskrbovalec svetovnega tržišča s travo in hašišem (okrog 2/3 celotne svetovne proizvodnje). Ker so oblasti dolgo pustile ta predel Maroka nekako odrinjen, so se pač podjetni prebivalci pričeli ukvarjati z »donosno« dejavnostjo, od katere danes živi okrog milijon Maročanov in je poleg turizma druga najpomembnejša gospodarska panoga. Proti Fesu smo izbrali pot čez Ketamo, ki je nekakšna neuradna prestolnica proizvodnje hašiša in vsakih sto metrov so nas ob cesti ustavljali ljudje s ploščico hašiša v roki in nam ponujali »Hey mister, very good quality, low price …«.

Ko smo se iz Rifa spuščali proti Fesu, nas je samo takrat v celotnem Maroku ustavil policaj in malo povohal po avtu, če smo kaj zamotali … Ker me te stvari ne zanimajo (Frle mi je sicer poslal SMS in predlagal naj napolnim gume in ko bova robo prodala, bi lahko skupaj odprla kafič …) nam je samo zaželel srečno pot. Policajev je sicer kar precej – pred vsakim mestom je »check point«, vendar ko na avtu vidijo tujo tablico samo pomahajo. Veliko je tudi radarjev za hitrost, saj so ceste zelo dobre, ampak Land Cruiser na srečo ni dirkalni avto in običajno težko presežeš omejeno hitrost. Nasploh je vožnja po Maroku precej enostavna – izven mest zelo malo prometa, dobre cestne oznake, dovolj bencinskih črpalk, pa tudi v samih mestih je vožnja dokaj znosna (podobno kot južna Italija ali Turčija).

Prvo milijonsko mesto na naši poti je bil kraljevi Fes, duhovno in kulturno središče Maroka. Predvsem starodavna medina velja za najstarejše še živeče srednjeveško mesto. Labirint okrog 9000 uličic te dejansko popelje par stoletij nazaj. Tu lahko opazuješ vse mogoče mojstre starodavnih obrti, se čudiš lepo ohranjeni in obnovljeni islamski arhitekturi in sklepaš kupčije (tepihi, glinene posode, usnjeni izdelki, …). Na žalost je v Maroku vstop v mošeje dovoljen le muslimanom, kar me je malce presenetilo, saj npr. v mnogo bolj konzervativnem Iranu brez problema obiščeš vsako mošejo.

Prvi vtis o Maroku je bil zelo pozitiven (kar je ostalo do konca potovanja), prijazni ljudje ki zaradi precej množičnega turizma v vsakem tujcu sicer vidijo svoj vir dohodka, vendar niso pretirano vsiljivi (treba pa je seveda upoštevati dejstvo, da so Arabci, katerim je biznis prirojen v samih genih), odlična hrana pripravljena na naravni način, poceni nafta (dobrih 7 dirhamov za liter, kar je okrog 65 centov oz. pol ceneje kakor doma) in dobra turistična infrastruktura, ki omogoča lagodno samostojno potovanje.