Maroko (2) – Sahara, Atlas (Jebel Toubkal)
Iz kraljevega Fesa smo peljali direktno čez srednji Atlas proti jugu – Meknes (sosednje kraljevo mesto) smo izpustili, saj te velika mesta precej izčrpajo pa tudi sicer nas bolj privlači narava, kakor neprestano hitenje od ene do druge zgodovinske zgradbe. Spotoma smo se ustavili v Ifranu, kjer ima letno rezidenco maroški kralj (Mohamed VI. je kljub letošnjemu vrenju v arabskem svetu, še vedno nesporni šef in edini vladar v državi), celotno mesto pa je polno maroških turistov, ki ubežijo poletni vročini bližnjega Fesa z okolico. Ifran so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradili takratni kolonizatorji Francozi v stilu alpskega resorta in mesto dejansko bolj daje občutek, da si nekje sredi Švice, kakor pa v Afriki.
Ko smo se skozi dolino Ziz začeli spuščati iz Atlasa proti Er-Rachidiji – prvo večje saharsko mesto na poti proti jugu – sem na termometru za zunanjo temperaturo opazil, da smo res v Sahari, saj je kazal 46 stopinj C. Za ogled saharskih sipin pri Merzougi (Erg Chebbi – tik pred zaprto alžirsko mejo), smo kar nekaj časa kolebali, saj smo vedeli, da julij ni ravno idealen čas za potikanje po Sahari. Na koncu je padla odločitev, da se za eno noč odpeljemo v Saharo – čez dan smo se vozili in ugotavljali, da je klimatska naprava v našem avtu res dobra pogruntavščina, zvečer občudovali sipine, prespali direktno v saharskem pesku in se zjutraj odpeljali nazaj proti Atlasu. Obenem pa smo si privoščili še dobrih 40 km pravega off roada. V Erfoudu smo videli, da pelje bližnjica do Merzouge direkt čez puščavo (najprej par kilometrov asfalta, potem pa vse ceste kar naenkrat izginejo, …) in Land Cruiser se je res počutil “kakor doma”, ko daleč naokrog ni bilo nobene ceste, vasi in tudi nobenega avtomobila. Šele potem sem pomislil, da bi bilo kar zoprno, če bi slučajno kje obstali ali pa bi kaj crknilo na avtu (ja tudi pri LC-ju se to lahko zgodi …).
V penzionu “La Haven Chance Hotel” (N31°08.047′, W4°01.069′) smo bili edini gostje (glavna sezona v puščavi je od novembra do marca) in prepustili smo se gostoljubnosti Tuaregov. Ko sem od šefa želel izvedeti koliko bo računal za spanje (v Maroku se seveda moraš za vse cene dogovoriti vnaprej, sicer lahko kasneje nastane precej neprijetna situacija, ko se zaveš, da so te obrali do kosti – pa najsi bodo to Arabci, Berberi ali Tuaregi, vsi pač v tebi vidijo turista polnega denarja), me je najprej vprašal kaj mu lahko ponudim v zameno – v mislih je imel alkohol. Ponudil sem mu tri pire pa ni bil najbolj zadovoljen, na koncu sva se dogovorila za pet pirov in prespali smo za dober evro ob bazenu poleg sipin. Tuaregi so nam skuhali še zelo okusno večerjo – kali, Vasja pa je preizkusil kako se jaha kamelo oz. dromedarja.
Ob desetih zjutraj je bila temperatura že preko 40 stopinj in obrnili smo nazaj proti Atlasu, najprej v dolino Todra (na začetku doline so strme stene, ki predstavljajo raj za plezalce) – prespali smo v lepem kempu s palmami, na vstopu v dolino (N31,55297°, W5,58478°), naslednji dan pa smo si ogledali še sosednjo dolino Dades (zelo zanimive skalne gmote) in skozi Ouarzazate – lepo urejeno največje puščavsko mesto v tem delu Sahare (izhodišče za večino turističnih tur po puščavi) prispeli do Ait-Benhaddoua – kasbe in filmskega mesta pod zaščito Unesca, kjer so posneli celo vrsto svetovnih uspešnic: Jezus iz Nazareta, Gladiator, Princ Perzije, Lawrence Arabski, …
Do najvišjega cestnega prelaza v Atlasu (Col du Tichka, 2260 m) smo peljali kar po dolini direktno iz Ait-Benhaddoua mimo tisočerih kasb. Prespali smo na prelazu, kjer so nam Berberi pripravili okusen tajin in kus kus, družbo pa so nam delali potepuški berberski psi (ko so Berberi videli, da se malo bojimo psov, so posebej poudarili, da to niso arabski ampak berberski psi in so zato posebej gostoljubni, …).
Naslednji cilj je bil najvišji vrh v Atlasu in hkrati najvišji v severni Afriki – Jebel Toubkal, 4167 m. Izhodišče je vasica Imlil, okrog 70 km iz Marakeša proti jugu, kjer se začne območje narodnega parka Toubkal. V Imlilu nas je hitro našel lastnik penziona “Auberge Lepiney”, s katerim smo se dogovorili za organizacijo vsega potrebnega za dvodnevno turo na vrh Toubkala (pri njem smo tudi pustili avto). Najprej smo najeli samo mulo za transport nahrbtnikov in spalnih vreč do koče, za ugodno ceno pa nam je ponudil še spanje v koči, kompletno prehrano za dva dneva in Mohameda, ki je bil naš spremljevalec do koče, kuhar in vodnik mule. Mohamed se je res izkazal, saj je pripravljal odlično hrano, nam rezerviral postelje v koči in vseskozi skrbel za nas, predvsem z Vasjo sta se odlično razumela. Večina ostalih planincev, ki smo jih srečali na poti, je imela tudi gorske vodnike za vzpon na vrh, kar pa ni potrebno, saj je pot vseskozi dobro označena.
Prvi dan smo se po klasični mulateri iz Imlila (1750 m) povzpeli do koče “Refuge du Toubkal” (3207 m), kar je okrog 10 km v dolžino – hodili smo dobrih pet ur. Za aklimatizacijo smo se popoldne povzpeli še za ca. 200 m višje in odšli zgodaj v posteljo. Z Mohamedom smo se dogovorili za zajtrk ob pol petih zjutraj (spanje v koči je bilo pač takšno, kot je običajno v kočah: smrčanje in podobne aktivnosti, …) in ob petih smo s prižganimi čelkami že sopihali po strmem melišču nad kočo. Bilo je kar precej mraz (nadmorska višina nad 3000 m tudi poleti naredi svoje) – okrog nule, na nekaj mestih so bile manjše zaplate snega. Po treh urah smo v povsem jasnem vremenu prilezli na vrh Toubkala in bili smo zelo zadovoljni, sploh Vasja je zlezel na svojega prvega štiritisočaka in to slučajno ravno na njegov deveti rojstni dan – skoraj si težko zamisliš lepše rojstnodnevno darilo. Za povratek do koče smo rabili dobri dve uri in pol, kjer nas je pričakal Mohamed z odličnim kosilom. Po kosilu pa je sledilo še pet ur hoje do Imlila.
Še isti dan zvečer smo se odpeljali direkt v Marakeš in se namestili v odličnem kempu “Le Relais de Marakesch” na izhodu iz mesta proti Casablanci (N31,70739°, W7,98952°) – vsaj za nas najboljši kemp, kar smo jih preizkusili v Maroku. Bazen, kjer smo si dobro pretegnili noge, sanitarije s tuši kakor v hotelu, zraven pa bar, kjer so kljub začetku ramadana še vedno stregli hladno pivo “Flag Speciale”. In tu smo tudi praznovali Vasjin rojstni dan …
Iz kraljevega Fesa smo peljali direktno čez srednji Atlas proti jugu – Meknes (sosednje kraljevo mesto) smo izpustili, saj te velika mesta precej izčrpajo pa tudi sicer nas bolj privlači narava, kakor neprestano hitenje od ene do druge zgodovinske zgradbe. Spotoma smo se ustavili v Ifranu, kjer ima letno rezidenco maroški kralj (Mohamed VI. je še vedno nesporni šef in edini vladar v državi), celotno mesto pa je polno maroških turistov, ki ubežijo poletni vročini bližnjega Fesa in okolice. Ifran so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradili Francozi v stilu alpskega resorta in mesto dejansko bolj daje občutek, da si nekje sredi Švice, kakor pa v Afriki.