life = travel » Blog Archive » Maroko (3)

Maroko (3) – Marakeš, Atlantik

V Marakešu smo si pogledali največjo mošejo (Koutoubia Mosque), glavni trg Djemaa el-Fna s krotilci kač in prodajalci odličnih kulinaričnih dobrot in se sprehodili po souqu. Edina slaba stvar Marakeša je preobilica turistov, saj je na najbolj turističnih točkah več turistov, kakor domačinov – to je zadnjih nekaj let posledica tega, da vsi pomembni nizkocenovniki (Easy Jet, Ryanair, Vueling, …) ponujajo direktne lete iz Evrope v Marakeš. Ker smo se prej potikali predvsem po osamljenih vasicah Atlasa, so se nam zdeli prodajalci bolj vsiljivi – še zmeraj pa povsem znosni – tudi cene so bile višje, kakor v manj turističnih delih Maroka.

Po odlični avtocesti A7 (cestnina za dobrih 200 km je bila okrog enega evra) smo peljali do obmorskega Agadirja in nato po N1 (atlantska cesta) proti jugu do Tiznita, kjer je odcep za eno izmed bolj zanimivih plaž tik pred Sidi Ifnijem– Legzira Beach (dva naravno izklesana oboka na sami plaži sta res vredna ogleda). Prvič smo preizkusili hladen Atlantik – na nekaterih mestih voda nima več kakor 18 stopinj C, na najtoplejših koncih pa je imela med 21 in 22 stopinjami. Desetkilometrske peščene plaže so zaradi močnih oceanskih tokov dokaj nevarne za kopanje in priporočljivo je iti v vodo le na označenih mestih, kjer “obalna straža” skrbi za varnost kopalcev. Postavni Maročani iz visokih opazovalnic (manjkala je edino Pamela iz »Baywatch-a«, …) na plaži vseskozi nadzirajo kopalce in takoj ko se oddaljiš od varnega dela, začnejo piskati v piščalko in pritečejo do tebe, da moraš v varni predel. Baje so močni tokovi odnesli že marsikaterega neprevidnega ali preveč pogumnega kopalca v oceanske globine – predvsem večina domačinov nam ni pustila vtisa, da so ravno izkušeni plavalci. Tudi prve orade iz Atlantika so bile odlične – za tri orade, prilogo in polno skledo oliv smo plačali 9 evrov …

Legzira Beach je bila naša najjužnejša točka v Maroku in počasi smo obrnili proti domu. Na poti proti Essaouiri smo naredili še manjši ovinek do Tafraouta, vendar nas ni preveč navdušil – verjetno zaradi slabe vidljivosti in visokih temperatur (pač poletje). Celotna atlantska obala pa ima preko celega leta dokaj enakomerno klimo in temperature med 20 in 25 stopinj C (v Essaouiri je bilo zjutraj npr. samo 18 stopinj). Obmorska Essaouira se nam je zaradi bližine Marakeša ponovno zdela preveč zatrpana s turisti. Kljub temu pa je v dopoldanskih urah izredno zanimiv ribji bazar v samem pristanišču, kjer so naprodaj ribe in morske živali iz oceana, ki jih sicer lahko vidiš samo v knjigah. Tudi medina zaradi morskega pridiha ponuja povsem drugačno vzdušje (bolj sproščeno), kakor stari predeli mest v notranjosti. Prespali smo v edinem kempu, nekaj km v notranjosti »Le Calme« (N31.43196°, W9.65878°) – prenovljena kasba z bazenom v lasti dveh Francozov. Nasploh je ob celotni atlantski obali opaziti zelo zanimive obnovljene kasbe, ki so v glavnem v lasti Francozov in Špancev. Predvsem čez zimo je v ta del Maroka velik naval kemperjev s francoskimi upokojenci, ki v toplem okolju preživijo zimske mesece, pa še življenje je precej ceneje kakor doma.

Na poti proti severu smo se namočili v Atlantiku še v lepi naravni laguni Oualidia (majhna ribiška vasica, kjer se na žalost ravno tako na veliko gradi nove apartmaje in hotele), peljali mimo največjega maroškega mesta Casablance (4 milijone prebivalcev, od katerih jih okrog tretjina živi v ogromnih slumih na obrobju mesta, kjer predvsem mladi nimajo nobene perspektive in so lahka tarča islamskih skrajnih skupin), si na hitro ogledali moderno urejeno prestolnico Rabat in povsem na severu prespali še v majhni vasici Assilah z zanimivo medino. Še zadnjič sem natankal 95 litrov nafte po 65 centov in preko dokaj kaotičnega mejnega prehoda Fnideq/Sebta (Ceuta) smo se kar v Afriki ponovno vrnili v EU (že prej so nas prijatelji opozorili na španske carinike s psi, ki iščejo hašiš … – nam poštenjakom so samo pomahali). Pogledali smo si še Ceuto, špansko enklavo na afriških tleh in že smo se za 140 EUR peljali preko gibraltarske ožine v Algeciras (35 minut s fast ferryjem). Sledilo je 2600 km vožnje po španskih, francoskih in italijanskih avtocestah, s krajšim postankom pri prijatelju Miquelu v Barceloni (Miquel, muchas gracias za odlično večerjo).

Maroko je vsekakor vreden ogleda, turistična infrastruktura je na precej visokem nivoju, priporočljivo se je izogibati glavnim turističnim točkam (kar je zelo lahko izvedljivo, če imaš lasten prevoz – v samem Maroku smo prevozili 3700 km), za varnost je poskrbljeno, saj so na vstopu in izstopu v vsako mesto policijske patrulje, ki nadzirajo celoten promet – ko vidijo tuje registrske tablice samo pomahajo. Obisk Maroka je možen v vsakem letnem času, saj ima država več klimatskih področij, vsako je idealno v svojem letnem času – poleti uživaš v prijetnih temperaturah pogorja Rif ali Atlas, Sahara je idealna za potovanje v zimskih mesecih, ob Atlantiku pa je klima preko celega leta dokaj blaga in primerna za izležavanje. V Maroko se bomo skoraj zagotovo še kdaj vrnili, po možnosti z nadaljevanjem poti proti Mavretaniji, Senegalu in Maliju.

Stran bo nekaj časa spet počivala – če bo vse po sreči najkasneje do poletja 2013, ko v mislih že planiramo potovanje po kopnem v Centralno Azijo – z našim Land Cruiserjem proti nekdanjim sovjetskim republikam “Stanom”: Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan. Do takrat pa me čaka intenzivno praktično učenje ruščine na terenu …