Rusija in vzhodna Evropa 2012 (1)

zemljevid - Rusija in vzhodna Evropa
zemljevid – Rusija in vzhodna Evropa
Letos smo se z Land Cruiserjem odpeljali proti vzhodu – »majka Rusija« je bila logična odločitev po dobrem letu dela v Moskvi, Land Cruiser pa tudi pametna odločitev za »spopad« z ruskimi cestami in predvsem ruskimi vozniki. Ko sem Rusom, s katerimi delamo skupaj v Moskvi razlagal, da grem na dopust v Rusijo, so me vsi čudno gledali, češ kaj jih zafrkavam – trenutne dopustniške destinacije Moskovčanov so predvsem Maldivi, Sejšeli, Mavricius, Hurgada, Tajska, Mrtvo morje, itd. Jaz pa sem želel v praksi preveriti ali res velja, kakor pravijo Rusi, da je Moskva s svojimi 15 milijoni prebivalcev ena država, ostala Rusija pa druga država (z izjemo Sankt Peterburga, ki se še edini lahko kosa z Moskvo).
Preko Madžarske – vseskozi avtocesta, potrebno je edino kupiti madžarsko vinjeto za avtoceste, smo prvi dan (mimo Balatona in preko Budimpešte) pripeljali do ukrajinske meje (ca. 750 km). Na meji je bilo kar precej gneče, saj Ukrajinci v svojih značilnih belih kombijih vozijo in švercajo čez mejo vse mogoče. Na madžarski strani smo morali izpolniti neke formularje o tem koliko nafte imam v avtu in podobne neumnosti (kao šengenska meja in morajo birokrati v Bruslju spremljati kaj vse gre čez, …). Ukrajinci pa so bili zelo prijazni in profesionalni – vize že nekaj let ne potrebujemo več, za avto pa je trajalo par minut, da je carinica vnesla v kompjuter podatke in že smo iz mejnega prehoda Čop drveli proti Kijevu (ko vidiš takoj za mejo tablo, na kateri piše Kijev 840 km, veš da bo to trajalo cel dan). Glavna cesta M06 čez Lvov niti ni tako slaba, kar precejšen del je štiripasovnica, ki je bila obnovljena za letošnje evropsko prvenstvo v futbalu, vendar jim je tako kot na precej drugih področjih zmanjkalo časa in denarja za popolno dokončanje. Sploh ko zapelješ iz glavne ceste na kakšen odcep pa običajno lahko pričakuješ skoraj off road razmere (predvsem blato, če bi bil vsaj makadam …). Čez Karpate smo prečkali najprej reko Dnester, v Kijevu pa še Dnjeper. Znanje ruščine je zelo dobrodošlo, ko pa voziš proti vzhodu večinoma vsi govorijo samo še rusko in vse manj ukrajinsko. Črpalk ob cesti je dovolj, cena nafte je pod evro za liter, obcestnih kafičev in restavracij pa tudi ne manjka. Razen v osrednji Ukrajini, kjer kar dolgo nismo opazili nobenega motela, je precej novih obcestnih motelov, kjer lahko prespiš.
Iz Kijeva je do ruske meje še dobrih 300 km in če imaš urejeno rusko vizo (brez vize se lahko samo obrneš), je prestop meje med Ukrajino in Rusijo izredno enostaven. Na mejnem prehodu »Троебортное – Бачевск« smo vse skupaj opravili v dobre pol ure: najprej je treba pokazati pasoše, kjer model preveri če imaš vizo. Potem greš do policaja na kontrolo pasportov, kjer dobiš vhodni žig (zelo hitro in brez najmanjšega problema), nato pa pri cariniku v sosednji stavbi dobiš en obrazec za začasni uvoz avta, ki ga moraš izpolniti v ruščini (na steni visi že izpolnjen formular, ki ga samo prepišeš, zamenjati je potrebno le osebne podatke in podatke o avtu), carinik pa vse to pretipka v kompjuter, izpiše list z neko bar kodo, ki jo ob izhodu iz Rusije poskenirajo in to je vse.
Že nekako sredi Ukrajine se se začela neskončna žitna polja, ki se nadaljujejo v Rusijo – precej dolgočasna pokrajina, sama ravnina, ogromni kombajni in traktorji, skratka ostanki bivših sovjetskih kolhozov. Tudi ostalo precej spominja na sovjetske čase: še vedno precej lad in moskvičev, povsod še vedno prisotni spomeniki junakom iz sovjetskih časov, edino parole »Delu čast in oblast«, »Naj večno živi komunizem«, itd. so zamenjali obcestni džambo plakati z reklamami. Od Kijeva do ruske meje je še vedno klasična sovjetska »betonka« – cesta iz betonskih plošč namesto asfalta, enako je naprej od ruske meje proti Moskvi – »автомобильная дорога М3 Украина«, avtocesta M3 »Ukrajina« (od meje do Moskve je ca. 550 km), ki poteka čez Brjansk in Kalugo je do ca. 150 km pred Moskvo navadna razsuta dvopasovna betonka.
Že dobrih 100 km po prehodu ruske meje smo se zavedli kaj pomeni Land Cruiser. Na povsem ravnem odseku se je pri hitrosti ca. 85 km/h v nas od zadaj zaletel pijan Rus. Najprej sploh nismo vedeli kaj se je zgodilo – mislil sem da mi je počila guma, saj je res preklemansko počilo. Čez nekaj 100 m sem vseeno zapeljal na rob ceste in ko sem se ozrl nazaj sem videl povsem speštano Nissan Almero iz katere se je močno kadilo. Šel sem pogledat, odletelo mu je eno kolo, na srečo so se aktivirali air bagi, znotraj pa je na volanu ležal en ves krvav Rus. Čez nekaj trenutkov je prišel k sebi in začel tuliti – takoj mi je odleglo, ko sem videl da je živ (še dobro da ni bila Lada, vprašanje če bi tip preživel). Takoj sem ustavil en avto, da smo poklicali policijo. Že čez nekaj minut so se pripeljali in lahko rečem samo: svaka jim čast. Glede na vse zgodbice, ki sem jih slišal o DPS-u (ДПС – Дорожно-патрульная служба) me je bilo pošteno strah kako se bo razpletlo. Tipa so takoj odpeljali v bolnico na šivanje, šele takrat sem lahko pogledal naš avto in ugotovil, da nam je malo zvil zadnji odbijač, sicer pa niti najmanjše praske – res smo imeli srečo. Kot že rečeno so bili policaji izredno korektni in profesionalni, po obveznem pihanju v bolnici (jaz sem napihal 0.0, Rus pa 0.8) sploh ni bilo več dvoma o krivdi (tip je pač zaspal za volanom in se direkt počil v moj zadnji odbijač). Na dvorišču pred policijo smo lahko še prespali, da nam je komandir zjutraj podpisal zapisnik, kjer izrecno piše da je bil kriv Rus in na osnovi česar upam, da bom uspel dobiti nekaj denarja od njegove zavarovalnice (zadeva se še ureja v ruskem stilu).
Ko se pripelješ dobrih 100 km pred Moskvo pa se začne drug svet. Kar naenkrat povsem nova šestpasovnica z novim asfaltom, Lade in Moskviče zamenjajo Lexusi, BMWji, Infiniti, Bentleyi, Porsheji, itd.
Moskva je res druga država, kjer se trenutno denar kida z lopato. Moskovčani pravijo, da je v svetu kriza, v Moskvi pa je vsak dan petek … Dejansko ljudje v Moskvi še nikoli niso živeli tako dobro kot sedaj: najprej so jih 200 let tlačili Romanovi, potem 70 let Boljševiki in nazadnje še 10 let Jelcinove vladavine ko ljudje niso imeli niti za hrano. Trenutno pa jim visoke cene nafte, plina in ostalih zemeljskih bogastev omogočajo razmeroma visok standard, ki jim ga lahko zavida tudi marsikateri zahodnjak.

Letos smo se z Land Cruiserjem odpeljali proti vzhodu – »majka Rusija« je bila logična odločitev po dobrem letu dela v Moskvi, Land Cruiser pa tudi pametna odločitev za »spopad« z ruskimi cestami in predvsem ruskimi vozniki. Ko sem Rusom, s katerimi delamo skupaj v Moskvi razlagal, da grem na dopust v Rusijo, so me vsi čudno gledali, češ kaj jih zafrkavam – trenutne dopustniške destinacije Moskovčanov so predvsem Maldivi, Sejšeli, Mauricius, Hurgada, Tajska, Mrtvo morje, itd. Jaz pa sem želel v praksi preveriti ali res velja, kakor pravijo Rusi, da je Moskva s svojimi 15 milijoni prebivalcev ena država, ostala Rusija pa druga država (z izjemo Sankt Peterburga, ki se še edini lahko kosa z Moskvo).

Preko Madžarske – vseskozi avtocesta, potrebno je edino kupiti madžarsko vinjeto za avtoceste, smo prvi dan (mimo Balatona in preko Budimpešte) pripeljali do ukrajinske meje (ca. 750 km). Na meji je bilo kar precej gneče, saj Ukrajinci v svojih značilnih belih kombijih vozijo in švercajo čez mejo vse mogoče. Na madžarski strani smo morali izpolniti neke formularje o tem koliko nafte imam v avtu in podobne neumnosti (kao šengenska meja in morajo birokrati v Bruslju spremljati kaj vse gre čez, …). Ukrajinci pa so bili zelo prijazni in profesionalni – vize že nekaj let ne potrebujemo več, za avto pa je trajalo par minut, da je carinica vnesla v kompjuter podatke in že smo iz mejnega prehoda Čop drveli proti Kijevu (ko vidiš takoj za mejo tablo, na kateri piše Kijev 840 km, veš da bo to trajalo cel dan). Glavna cesta M06 čez Lvov niti ni tako slaba, kar precejšen del je štiripasovnica, ki je bila obnovljena za letošnje evropsko prvenstvo v futbalu, vendar jim je tako kot na precej drugih področjih zmanjkalo časa in denarja za popolno dokončanje. Sploh ko zapelješ iz glavne ceste na kakšen odcep pa običajno lahko pričakuješ skoraj off road razmere (predvsem blato, če bi bil vsaj makadam …). Čez Karpate smo prečkali najprej reko Dnester, v Kijevu pa še Dnjeper. Znanje ruščine je zelo dobrodošlo, ko pa voziš proti vzhodu večinoma vsi govorijo samo še rusko in vse manj ukrajinsko. Črpalk ob cesti je dovolj, cena nafte je pod evro za liter, obcestnih kafičev in restavracij pa tudi ne manjka. Razen v osrednji Ukrajini, kjer kar dolgo nismo opazili nobenega motela, je precej novih obcestnih motelov, kjer lahko prespiš.

Iz Kijeva je do ruske meje še dobrih 300 km in če imaš urejeno rusko vizo (brez vize se lahko samo obrneš), je prestop meje med Ukrajino in Rusijo izredno enostaven. Na mejnem prehodu »Троебортное – Бачевск« smo vse skupaj opravili v dobre pol ure: najprej je treba pokazati pasoše, kjer model preveri če imaš vizo. Potem greš do policaja na kontrolo pasportov, kjer dobiš vhodni žig (zelo hitro in brez najmanjšega problema), nato pa pri cariniku v sosednji stavbi dobiš en obrazec za začasni uvoz avta, ki ga moraš izpolniti v ruščini (na steni visi že izpolnjen formular, ki ga samo prepišeš, zamenjati je potrebno le osebne podatke in podatke o avtu), carinik pa vse to pretipka v kompjuter, izpiše list z neko bar kodo, ki jo ob izhodu iz Rusije poskenirajo in to je vse.

Že nekako sredi Ukrajine se se začela neskončna žitna polja, ki se nadaljujejo v Rusijo – precej dolgočasna pokrajina, sama ravnina, ogromni kombajni in traktorji, skratka ostanki bivših sovjetskih kolhozov. Tudi ostalo precej spominja na sovjetske čase: še vedno precej lad in moskvičev, povsod še vedno prisotni spomeniki junakom iz sovjetskih časov, edino parole »Delu čast in oblast«, »Naj večno živi komunizem«, itd. so zamenjali obcestni džambo plakati z reklamami. Od Kijeva do ruske meje je še vedno klasična sovjetska »betonka« – cesta iz betonskih plošč namesto asfalta, enako je naprej od ruske meje proti Moskvi – »автомобильная дорога М3 Украина«, avtocesta M3 »Ukrajina« (od meje do Moskve je ca. 550 km), ki poteka čez Brjansk in Kalugo je do ca. 150 km pred Moskvo navadna razsuta dvopasovna betonka.

Že dobrih 100 km po prehodu ruske meje smo se zavedli kaj pomeni Land Cruiser. Na povsem ravnem odseku se je pri hitrosti ca. 85 km/h v nas od zadaj zaletel pijan Rus. Najprej sploh nismo vedeli kaj se je zgodilo – mislil sem, da mi je počila guma, saj je res preklemansko počilo. Čez nekaj 100 m sem vseeno zapeljal na rob ceste in ko sem se ozrl nazaj sem videl povsem speštano Nissan Almero iz katere se je močno kadilo (bila je “totalka”). Šel sem pogledat, odletelo mu je eno kolo, na srečo so se aktivirali air bagi, znotraj pa je na volanu ležal en ves krvav Rus. Čez nekaj trenutkov je prišel k sebi in začel tuliti – takoj mi je odleglo, ko sem videl da je živ (še dobro da ni bila Lada, vprašanje če bi tip preživel). Takoj sem ustavil en avto, da smo poklicali policijo. Že čez nekaj minut so se pripeljali in lahko rečem samo: svaka jim čast. Glede na vse zgodbice, ki sem jih slišal o DPS-u (ДПС – Дорожно-патрульная служба) me je bilo pošteno strah, kako se bo razpletlo. Tipa so takoj odpeljali v bolnico na šivanje, šele takrat sem lahko pogledal naš avto in ugotovil, da nam je malo zvil zadnji odbijač, sicer pa niti najmanjše praske – res smo imeli srečo. Kot že rečeno so bili policaji izredno korektni in profesionalni, po obveznem pihanju v bolnici (jaz sem napihal 0.0, Rus pa 0.8) sploh ni bilo več dvoma o krivdi (pijan tip je pač zaspal za volanom in se direkt počil v moj zadnji odbijač – naš LC ima zadaj še dodatni železni profil 10 cm s kljuko- smola za Rusa, sreča za nas). Na dvorišču pred policijo smo lahko še prespali, da nam je komandir zjutraj podpisal zapisnik, kjer detajlno piše da je bil kriv Rus in na osnovi česar upam, da bom uspel dobiti nekaj denarja od njegove zavarovalnice (zadeva se še ureja v ruskem stilu).

Ko se pripelješ dobrih 100 km pred Moskvo pa se začne drug svet. Kar naenkrat povsem nova šestpasovnica z novim asfaltom, Lade in Moskviče zamenjajo Lexusi, BMWji, Infiniti, Bentleyi, Porsheji, itd. in po 2450 km smo prifurali v Moskvo – glavno mesto Ruske federacije (včasih Imperija imenovanega Sovjetska Zveza).

Moskva je res druga država, kjer se trenutno denar kida z lopato. Moskovčani pravijo, da je v svetu kriza, v Moskvi pa je vsak dan petek … Dejansko ljudje v Moskvi še nikoli niso živeli tako dobro kot sedaj: najprej so jih 200 let tlačili Romanovi, potem 70 let Boljševiki in nazadnje še 10 let Jelcinove vladavine ko ljudje niso imeli niti za hrano. Trenutno pa jim visoke cene nafte, plina in ostalih zemeljskih bogastev omogočajo razmeroma visok standard, ki jim ga lahko zavida tudi marsikateri zahodnjak.

Moscow City
Moscow City
Moskva - cerkev Vasilija Blaženega
Moskva – cerkev Vasilija Blaženega
Moskva - muzej kozmonavtov
Moskva – muzej kozmonavtov
moskovski metro
moskovski metro
metro - postaja Plošad Revolutsy
metro – postaja Plošad Revolutsy
rdeča zvezda - metro postaja Kurskaya
rdeča zvezda – metro postaja Kurskaya
Moskva - Rdeči trg pri -30 stopinj
Moskva – Rdeči trg pri -30 stopinj
Vladimir Iljič Lenin
Vladimir Iljič Lenin
Moskva - spomenik Juriju Gagarinu
Moskva – spomenik Juriju Gagarinu
Moskva - proletarci vseh dežel združite se
Moskva – proletarci vseh dežel združite se
Cerkev Kristusa Odrešenika - Pussy Riot scena
Cerkev Kristusa Odrešenika – Pussy Riot scena
Moskva - stadion Lužniki
Moskva – stadion Lužniki
Moskva - MGU Lomonosov
Moskva – MGU Lomonosov
park Monino - ruski Concorde Tu144
park Monino – ruski Concorde Tu144
park Gorki - ruski space shuttle Buran
park Gorki – ruski space shuttle Buran
v Bolšoj teatru
v Bolšoj teatru
muzej Zurab Tsereteli - Putin judoist
muzej Zurab Tsereteli – Putin judoist
Moskva - park Pobedy
Moskva – park Pobedy

Recent Entries

En odziv na “Rusija in vzhodna Evropa 2012 (1)”

  1. Janaz Jurjevčič pravi:

    Hojla Lojze,

    vidim da si kar v Rusiji.
    Malo me moraš poučiti glede RSS 2.0 feed, saj veš sem bolj stara garda pa so mi določeno novejši načini komunikacije nekoliko tuji.

    L.p. Janez