Uzbekistan
Salam Alejkum! Iz pozdrava se vidi, da smo v krajih, kjer ima ponovno vse močnejšo vlogo Alah. 70 let sovjetskega vpliva se vsekakor ne da umakniti čez noč (vodka in ostale ruske specialitete so še vedno močno prisotne), vendar je na vsakem koraku možno opaziti navezavo na države, ki so stoletja vplivale na jezik in kulturo Stanov – to sta predvsem Turčija in Iran. Uzbekistan je bil vedno žrtev zavojevalcev, kot so Džingiskan, Timurlenk, Nasrullah in v zadnjem stoletju Stalin, ki so vsak po svoje pustili pečat v tej državi. Zadnjih petindvajset let pa je življenje v Uzbekistanu odvisno predvsem od predsednika Islama Karimova, bivšega partijskega sekretarja še iz časov Sovjetskega Sojuza, zadnja leta pa pomembno vlogo igra tudi njegova razvpita hčerka Gulnara (Uzbeki ji pravijo Guguša) Gerard Depardieu and Gulnara Karimova.
Prvo mesto na svileni poti, ki smo si ga ogledali je bila Hiva – mesto muzej, prijetno majhno mestece, ki je zelo lahko obvladljivo in skriva bogastvo osrednje azijske islamske arhitekture, ki je tako odlično ohranjena samo še v Iranu. Ob Amur Darji (poleg Sir Darje glavni vodni vir Uzbekistana, ki je včasih napajala Aralsko morje, danes pa se v glavnem izkorišča za namakanje bombažnih polj) smo vozili proti drugemu mestu svilene poti Buhari. Cesta je na nekaterih mestih odlična, včasih pa ne veš ali voziš po kamnolomu ali po njivi. S policaji na splošno ni problemov, včasih pogledajo dokumente, večinoma pa samo pomahajo. Do sedaj sem naletel le na enega skorumpiranega policaja, ki me je ustavil samo iz denarnega razloga. Model je sredi ravne ceste postavil na razdalji 50 m znak za omejitev na 60 km/h, čez 20 metrov znak za omejitev na 40 km/h in nato čez 20 m še znak stop. Ko pripeljem do njega je rekel, da sem storil tri prekrške (omejitev na 60, 40 in še prevozil znak stop) in da je kazen tri mesečne plače – skupaj okrog 500 evrov. Kar dolgo je trajalo, da sva se pogodila za kazen 20 evrov. Če bo to do konca poti vse, naj jim bo …
Buhara je večja od Hive in skriva podobne, a povsem druge zaklade – odlično ohranjene medrese, bazar, minareti, … še večji je Samarkand, s svojim Registanom (trg ki malce spominja na Esfahan v Iranu), skratka ogromno motivov za fotografiranje in obujanje zgodb iz tisoč in ene noči.
Kulinarično prevladuje ogromna izbira kruhov, šašljiki (predvsem baranina – ovca pa tudi kura) in pa sveža zelenjava in sadje, ki ga v naši preljubi Evropski skupnosti na žalost ne moreš več dobiti – paradajz ki se mu res reče paradajz, kumare, najboljše melone na svetu, lubenice, marelice, breskve (toliko sadja že dolgo nisem pojedel …).
Trenutno smo že v Ošu, Kirgizija. Ko bo kakšna možnost wifi-ja sem dolžan še slikce iz Tadžikistana, kjer pa je poudarek predvsem na prečudoviti naravi – gore, reke, jezera, prelazi visoki skoraj 5000 m. Sledi v kratkem …
Hiva, Ichon-Qala
Hiva, Islom-Hoja Minaret
bombaž – glavni izvozni produkt Uzbekistana
Buhara – Hodža Nasruddin
Buhara – ogled mesta s kolesi
Buhara – Kalon minaret
Buhara – Mir-i-Arab medresa
Buhara – Char Minar
Samarkand – mavzolej Gur-e-Amir
Samarkand – Registan
uzbeške djevuške
še ena, ki bi bila rada Gulnara Karimova
Samarkand – Tilla-Kari medresa
Vasja z lokalnimi babuškami
lepjoške – značilni kruh centralne Azije