Tadžikistan – Fanske gore
Dolgo časa nič glasu od mene, ampak na žalost smo že tri dni doma. Zelo poredko javljanje iz letošnjega potepanja po Centralni Aziji je posledica tega, da smo od 42 dni kolikor smo bili na poti, več kakor 30x prespali v naravi, kjer pa ni wi-fija. Skratka, Petra in Vasja sta priletela domov iz AlmaAte (Kazahstan), jaz pa en dan za njima iz Biškeka (Kirgizija) – zakaj tako bom še napisal (problem s kazahstansko carino zaradi uvoza/izvoza avta). Lendkruzer je trenutno nekje v Uzbekistanu, posadka pa sta Aljoša in Vid. Sedaj pa na kratko o preostanku poti.
Prejšnjič sem pozabil napisati, da smo se v Buhari srečali s sošolko Emo in Rokom, ki sta vsak s svojim motorjem prevozila Pamir Highway – moram priznati, da sta kar frajerja, sploh sedaj ko sem isto pot prevozil z avtom.
Iz Samarkanda smo sicer imeli v planu prečkati mejo s Tadžikistanom pri Pendžikentu in peljati direkt v Fanske gore pa so nam povedali, da je ta mejni prehod že tri leta zaprt. Razlog je, da sta se prezidenta Islam Karimov in Imomali Rahmon skregala zaradi vode (tadžiki želijo narediti novo hidroelektrarno na Sir Darji, ki pa bi ogrozila vodno oskrbo Uzbekistana). Tako sta kljub precejšnji dolžini meje odprta samo dva mejna prehoda – na severu Oybek in Tursunzoda na jugu. Zaradi obiska Fanskih gora smo se odločili kar za Oybek. Uzbeki so kot običajno nekaj brezveze komplicirali (trajalo je kaki dve uri, da so nas spustili iz države), Tadžiki pa so bili izredno hitri in prijazni (vse skupaj kaka urca), za pet dolarjev sem dobil celo potrdilo o sanitarni neoporečnosti Lendkruzerja (zapeljati sem moral čez eno blatno brozgo in napisali smo cel protokol). Glede Uzbekistana sem pozabil napisati še, da je precejšen problem nakup dizla, saj se je zaradi pomanjkanja lastne nafte in velikih količin plina prezident odločil, da bodo vsi Uzbeki vozili avte na plin. To pomeni da ti na pumpah povejo, da dizla nimajo ampak seveda se ga da zrihtat. In že model kliče svojega frenda na prvem svetaforju levo. Ko pripeljem tja mi že mahajo s polnimi kanistri, zapeljemo na njihovo dvorišče in tam imajo na črno dizla kolikor želiš. Zraven ti lahko še zmenjajo denar, skratka po sistemu “znajdi se” (precej me je spominjalo na osemdeseta v rajnki jugi …).
Preko Hudžanda (bivši Leninabad) in povsem nove ceste, ki so jo zgradili in zanjo tudi kasirajo Kitajci (plačaš namreč cestnino) smo se zapeljali direkt proti Fanskim goram in Alplagerju nekaj km nad Artuchem. Odlično izhodišče za čudovite trekinge po Fanskih gorah – prijazni ljudje, prelepa narava, dobra hrana, … škoda ker smo bili časovno omejeni. Naredili smo krajšo turco do vznožja najvišje gore Chimtarge (5489 m), do jezer Kulikalon in si z avtom pogledali “sedem jezer”.
O Tadžikistanu, njihovem predsedniku Imomalu Rahmonu in predvsem o Pamir Highway pa v naslednjem prispevku, ki sledi …
Rok in Ema s svojima motorjema v Buhari
okolica Hudžanda (Khujand), bivši Leninabad
Kamaz – kralj sovjetskih cest
obcestni prodajalci suhega sadja in oreškov
dolina reke Zeravshan, Fan mountains
pravi Tadžik
kampiranje pri Alplagerju – Artuch, Fanske gore
proti jezerom Kulikalon
v Fanskih gorah
Petra na trekingu – v ozadju Chimtarga
jezero Kulikalon (3000 m n.v.)
Fan mountains – Fanske gore
Vasja pod Chimtargo
Chimtarga 5489m – najvišji vrh v Fanskih gorah
še enkrat Chimtarga
mlade Tadžikinje
Seven Lakes, Fan mountains
osliček – velikokrat edini prevoz v Fanskih gorah
prijazni domačin
jezero Iskanderkul
z novim prijatlom
glavni šef – Imomali Rahmon (prezident)