life = travel » Blog Archive » Tadžikistan

Tadžikistan – Pamir Highway (1)

Tadžikistan je bila najrevnejša republika v bivšem Sovjetskem Sojuzu in je ena izmed petnajstih držav, ki so nastale z razpadom Sojuza v letu 1991. Zaradi strateške lege na samem JV robu bivšega imperija še danes igra pomembno vlogo v globalnem merjenju moči. Dolga meja z Afganistanom avtomatično pomeni sodelovanje v ameriški “vojni proti terorju”, preko Tadžikistana poteka ena najpomembnejših mamilarskih poti, dolga skupna meja zahteva sodelovanje s sosednjo Kitajsko, zgodovinske, kulturne in jezikovne vezi pa ga vežejo z Iranom, saj je bilo to področje nekoč del velike Perzije (tadžiki govorijo izpeljanko farsija, ki je večinski jezik v Iranu). Seveda pa se na sceno ponovno vrača tudi Rusija. Posledica tako številnih zainteresiranih igralcev je bila tudi ena najbolj krvavih državljanskih vojn (poleg Kavkaških republik) na ozemlju bivše SZ, ki je trajala od 1992 do 1997 in zahtevala okrog 100.000 žrtev.

Geografsko je Tadžikistan izrazito gorska država, saj se tretjina ozemlja nahaja nad 3000 m nadmorske višine. Glavnino predstavlja gorski masiv Pamirja s sedemtisočaki Pik Komunizma (sedaj Ismail Somoni Peak) 7.495 m in Pik Lenina (sedaj Ibn Sina Peak) 7.134 m.

Glavni šef v državi je prezident Imomali Rahmon, ki je s svojimi slikami prisoten na obcestnih panojih, fasadah zgradb, skratka ne moreš ga zgrešiti, saj Tadžikistanu vlada že od leta 1992, stalnica njegove vladavine pa so kršitve človekovih pravic in vsepovsod prisotna korupcija.

Iz Fanskih gora smo peljali direkt proti glavnemu mestu Dušanbeju po povsem novi cesti, ki so jo kako leto nazaj zgradili Kitajci, ki svojo prisotnost in ekspanzijo proti zahodu kažejo na vsakem koraku. Cesta poteka skozi precej kaotičen petkilometrski tunel Anzob (imenovan tudi “tunel smrti”), ki omogoča edino povezavo med severom Tadžikistana (drugo največje mesto Hudžand) in preostalim delom države. V tunelu ni razsvetljave, prezračevanja, na nekaterih mestih močno vdira voda, da ne omenjam lukenj in armature, ki štrli iz tal …

Po Dušanbeju smo si pogledali jez hidroelektrarne Nurek, ki velja za najvišji jez na svetu. Nasploh imajo Tadžiki ogromne zaloge vode in precejšnje možnosti za nadaljnje koriščenje vodne energije. Preko Kuljaba smo kmalu prišli v bližino afganistanske meje, kjer je sledilo kar nekaj kontrolnih točk. Dobro oboroženi vojaki so večinoma zelo prijazni, ko vidijo da si turist, še bolje pa je, če lahko s tabo spregovorijo kakšno besedo po rusko. Za vstop v obmejno območje in predvsem za obisk avtonomne province Gorno-Badakšan (GBAO – Gorno Badakšanska Avtonomna Oblast), ki se po novem imenuje Kuhistoni Badakšan (obsega 45% površine Tadžikistana, kjer živi le 3% prebivalcev), je potrebno posebno dovoljenje, ki smo ga hkrati z vizo pridobili že na ambasadi na Dunaju.

Kakih 500 km smo nato vozili vseskozi tik ob afganistanski meji, ob reki Pandž, ki loči Tadžikistan od Afganistana – najprej do Kala-i-huma, nadaljevali do Horoga, glavnega mesta Gorno Badakšana, in naprej proti Iškašimu. Cesta je bolj tako-tako, malce asfalta, večinoma pa makadam s precej prahu, luknjami na nekaterih odsekih, skratka treba je biti kar previden. Še sreča, da je zelo malo prometa.

Iz Iškašima smo še vedno nadaljevali ob afganistanski meji po čudoviti Wakhanski dolini in občudovali sedemtisočake Hindukuša v Afganistanu in naprej v Pakistanu. V tem delu je takoimenovani Wakhanski koridor širok le 25 km in se zajeda med Tadžikistan in Pakistan. Ljudje so v teh koncih izredno prijazni in že po zunanjosti precej drugačni od ostalih Tadžikov. Sami sebe štejejo kot potomce Aleksandra Velikega, po veroizpovedi pa so muslimani ismailiji. Ismailiji so šiitska ločina in ena najbolj liberalnih ločin v islamskem svetu. Njihov duhovni vodja je Aga Khan, ki je dolgo časa načrtoval na območju Gorno Badakšana svojo državo in ima v teh krajih vsekakor veliko večjo politično težo kakor predsednik Rahmon.

Naslednjič pa še malo o Pamir Highway …