life = travel » Spet doma

Spet doma

: v štirih mesecih iz Loke do Kathmanduja in nazaj

Najprej se zahvaljujem vsem, ki ste prišli pogledat moje fotke – po pravici povedano ste me z množičnim obiskom kar pošteno presenetili (seveda v pozitivnem smislu).

Sedaj pa kakor sem obljubil, še nekaj končnih misli glede letošnjega »Potovanja proti vzhodu«. Po dobrem mesecu urejanja vtisov doma, se je počasi »duša spojila s telesom«. To ni samo fraza, ampak dobesedno drži (prvih nekaj dni sem bil dejansko doma prisoten samo fizično, misli pa so bile še vedno nekje na vzhodu …) !

Ponovno se je potrdilo dejstvo, da je vsako potovanje (seveda to ne velja za razna dopustovanja na plažcah ali pa potovanja, kjer ti vse pripravi turistična agencija – tam moraš biti samo fizično prisoten in čimveč škljocati s fotoaparatom) sestavljeno iz treh delov: najprej priprava na pot (lahko nekaj tednov ali pa tudi več mesecev), nato samo potovanje in na koncu podoživljanje ter urejanje misli in vtisov (ki tudi lahko traja nekaj dni ali pa nekaj tednov – odvisno od dolžine potovanja in seveda od tega, kako drugačni so ljudje in kraji na sami poti). Prej ali slej pa te domače okolje ponovno posrka in porine v isti vsakdanjik, …

V tem dobrem mesecu dni sem bil deležen kar nekaj komentarjev in vprašanj, ki so me včasih pustila povsem brez besed, večinoma pa sem se lahko samo kislo nasmehnil. Ne vem ali je temu vzrok malce nevoščljivosti ali pa enostavno nerazumevanje tega, da nekdo pač počne tisto, kar ga veseli in se večini zdi nepotrebna potrata časa in denarja. Bom naštel samo nekaj najbolj »globokoumnih« komentarjev in vprašanj: Ja lahko tebi, da si privoščiš takšno potovanje. Veš saj bi jaz tudi šel pa imam službo. Če bi imel jaz toliko denarja, bi takoj šel na tako potovanje. BULLSHIT ! Za tako pot ne potrebuješ veliko denarja (v tem smislu si ga lahko privošči vsak povprečen Slovenec), potrebuješ pa čas. Časa imamo na razpolago vsi enako (vsak dan 24 ur, na leto 365 dni in tako do konca svojega življenja), samo odločiti se je potrebno za kaj boš potrošil svoj čas, ki ti je namenjen. Tudi jaz sem imel službo in jo bom spet imel, sem si pač vzel čas za to potovanje, ki me je že dolgo »glodalo«. Če si nekaj res želiš to tudi uresničiš, …

Potem so sledila vprašanja v stilu: Ali je to beg pred nečim oz. beg pred domom? Nikakor beg pred domom, vsekakor pa beg pred dolgočasnim vsakdanjim malomeščanskim življenjem, ki te ubija iz dneva v dan. Kje ti je bilo najlepše? Na takem potovanju se zelo težko opredeliš do tega kje je najlepše, saj povsod odkriješ nekaj, kar te še posebno pritegne. Koliko kilometrov si povprečno prevozil na dan? Takšno potovanje ni nabiranje kilometrov, vožnja je tu samo en del v celotnem mozaiku. Včasih je bilo vožnje za skoraj cel dan, včasih pa se več dni nisem premaknil nikamor, pač odvisno od tega kam sem prišel. Komur vožnja preseda oz. že ob poti na jadransko obalo doživi živčni zlom, takšno potovanje seveda močno odsvetujem …

V štirih mesecih sem z mojo Toyoto – Land Cruiser HZJ 80 (letnik 1996) prevozil 33.260 km (dobra dva meseca v spremstvu svoje familije – Petra in Vasja ter Aljoša in Aleksandra, ostalo pa s Frletom, Veljkom ter Renato in Sanjo). Takšno potovanje v Azijo po kopnem (overland) je zares povsem nekaj drugega od potovanja z letalom, ko si kar naenkrat vržen v drug svet. Po kopnem počasi prehajaš v nam povsem drugo okolje, predvsem pa je to izredno bogato potovanje v duhovnem smislu. Iz povsem katoliške Slovenije po Balkanu počasi skozi pravoslavno vejo krščanstva padeš v »mehko različico« islama (Turčija je namreč sekularna država, kjer pa je 98% muslimanov), lahko si privoščiš še kakšno pivo, ženskam ni obvezna nošnja naglavnih rut … Sirija kot tipična arabska država je že malce bolj konzervativno naravnana, Iran kot teokratska republika pa ti sploh ne pušča več dvomov, kje se nahajaš (obvezna nošnja naglavnih rut, alkohola ni, …). Pakistan tako kot Iran že v svojem imenu (Islamic Republic of Pakistan) nakazuje svoje trdne temelje na osnovi islama (žensk na cesti praktično ne vidiš). Potem sem preko sikhovskega dela Indije (Punjab) in muslimanskega Kašmirja padel v povsem budistični Ladak. Hindujska Indija je pa itak poglavje zase, medtem ko je v Nepalu poleg hinduizma prisotna mešanica budizma. Na poti nazaj seveda v obratnem vrstnem redu, pri čemer sem okusil še malce pridiha bivših sovjetskih republik Armenije in Gruzije.

To so kraji, kjer je ogromno prečudovitih zgradb (cerkva, mošej, templjev, trdnjav, …), narava je nekaj posebnega (skratka nešteto možnosti za oglede in fotografiranje), ampak pravo bogastvo se skriva v ljudeh – že Turki so s svojim gostoljubjem nekaj posebnega, Sirci so pač Arabci, tako prijazne in gostoljubne ljudi kot v Iranu pa težko srečaš še kje na svetu. Ljudje v Pakistanu se glede domačnosti vsekakor lahko kosajo z Iranci, ampak nemirna politična situacija trenutno preprečuje, da bi po državi potoval povsem sproščeno. Indija je dejansko povsem drug svet – prenaseljenost in resnična borba za vsakdanji kruh te včasih res šokirajo v negativnem smislu, ko pa spoznaš vsaj nekaj osnovnih pravil za preživetje, znajo biti tudi Indijci povsem ok (Kašmir in Ladak sta zaradi drugačne religije in pokrajine že tako povsem nekaj drugega – v pozitivnem smislu). Nepalci pa te spet navdušijo s svojo prijaznostjo (kljub temu, da so ena najrevnejših držav na svetu). Tudi v bivših sovjetskih republikah Armeniji in Gruziji si prijetno presenečen nad toplim sprejemom.

Predvsem v Turčiji, Siriji, Iranu in Pakistanu (kjer je Alah edini bog in Mohamed njegov prerok …) sem se velikokrat spraševal, v čigavem interesu je vsa ta negativna propaganda o teh državah v naših medijih. Jasnega odgovora še nimam. Niti enkrat se nisem počutil ogroženega, ko sem se pogovarjal z domačini mi nikoli nobeden ni dal kakršnihkoli negativnih signalov (jasno da so vsi vedeli, da nisem musliman). Nasprotno, povsod sem se počutil kot dobrodošel gost, velikokrat sploh nisem smel odpreti denarnice … Zanimivo je tudi to, da povsod naletiš na krščanske cerkve oz. celo katedrale, medtem ko so na drugi strani Švicarji (kot ena najbolj razvitih in demokratičnih držav ???) v 21. stoletju dosegli ustavno prepoved gradnje minaretov (Slovenija si pa že od nekdaj domišlja, da je mala Švica)!!?? Svašta!

Takšno potovanje te vsekakor ne more pustiti ravnodušnega in mislim, da bom še nekaj naslednjih let iskal odgovore na nekatera vprašanja, ki so se mi porodila na poti. Za konec sem prilimal še nekaj fotk vseh mojih sopotnikov in sopotnic, s katerimi smo v štirih mesecih skupaj odkrivali »bogastvo« ljudi in krajev vzhodno od nas. Kljub temu, da sem včasih imel tudi kakšen »slab dan« upam, da smo se imeli prov fajn. Še enkrat hvala vsem skupaj za prijetno družbo. Obenem hvala Rajflu za vse koristne napotke, enako pa tudi Vladotu in Špeli, s katerima smo skupaj še vedno v tretjem delu potovanja. Dodal sem samo še fotko domačina v vasi Tarashing pod Nanga Parbatom, ki nam je s ponosom pokazal sliko Tomaža Humarja iz časov, ko je poizkušal preplezati Rupalsko steno. Tomaža na žalost ni več med nami – naj počiva v miru !

Tole pa bo zaenkrat tudi vse na tej strani – stran bo za nedoločen čas v mirovanju. Ko me spet zagrabi, da se odpravim kam po svetu pa ponovno vabljeni na ogled …