Tadžikistan – Pamir Highway (2)
M41 je oznaka za Pamir Highway oz. po rusko “Pamirski trakt” ali “Pamirskoe šose” in poteka preko pamirskih gora skozi Afganistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Kirgizijo. Pamir Highway je druga najvišja cesta na svetu z najvišjim prelazom Ak-Bajtal na 4655 m (še nekaj jih je preko 4000 m) in je služila kot del Svilene ceste že precej sto let nazaj, v sedanji obliki pa so jo zgradili sovjetski inženirji med leti 1931 in 1934 za povezavo odročnih predelov Pamirja s preostankom sovjetskega imperija oz. predvsem za vojaško oskrbo obmejnih območij z Afganistanom in Kitajsko.
Po Wakhanskem koridorju, ki loči Hindukuš od Pamirja, imenuje pa se po ljudstvu Wakani, smo se poslovili od afganistanske meje in zavili direktno v osrednji Pamir. Prvi preizkus je bil prelaz Karguš na višini 4.335 m. Land Cruiser je zaradi pomanjkanja kisika seveda izpuščal oblake črnega dima in peljal malo bolj počasi, mi pa smo ob hitrejšem premikanju tudi občutili, da smo na malce višji nadmorski višini. Mimo slanih jezer Čukurkul in Sasykkul smo se priključili na M41, ki iz Horoga pelje direkt proti Murgabu – mi smo naredili nekoliko daljšo pa zato precej lepšo pot preko Wakhanske doline.
Pogledali smo vasico Bulunkul, ki velja za najhladnejše območje v Centralni Aziji, peljali mimo istoimenskega jezera in prespali ob Yashilkulu (zeleno jezero) na višini 3.700 m. Mimo vasice Alichur smo nadaljevali proti edinemu večjemu kraju Murgabu, kjer se odcepi cesta proti Kulmi, mejnemu prehodu na tadžiško-kitajski meji. Iz Murgaba se lepo vidi tudi kitajski sedemtisočak Mustag Ata. Naslednji postanek je bil ob jezeru Karakul (črno jezero) na višini 3924 m, odkoder smo prvič zagledali Pik Lenin, ki s svojimi 7.134 m štrli iz kulise preostalih šesttisočakov. Cesta vseskozi vijuga tik ob kitajski meji, ob cesti pa te opazujejo prestrašeni svizci. Na cesti srečaš kar nekaj kolesarjev, ki si zadajo za cilj prekolesariti Pamirsko cesto – svaka čast … Z Land Cruiserjem letnik 1984 sta nasproti pripeljala tudi Dino in Fabia, prijeten švicarski par, ki že leto in pol potuje po Aziji, izmenjali smo si kar nekaj informacij, obljubila sta, da se na poti domov ustavita v Loki.
Tadžiški policaji in cariniki na prelazu Kyzyl-art Pass (4.290 m) so bili najbolj prijazni od vseh mejnih prehodov na poti, poštempljali so pasoše, vpisali izvoz avta iz države in že smo se spuščali iz prelaza po dokaj razsuti cesti do kirgiškega prehoda 20 km nižje. Na prelazu smo srečali francosko družino, ki se je na štop s tadžiškim kamionom pripeljala do meje (ata na kasonu, mama in hči pa v kabini). Pozdravili so nas v pravilni slovenščini “Dober dan Triglav” in povedali da že devet mesecev potujejo na štop po Centralni Aziji … takole ugotoviš, da včasih v življenju veliko preveč kompliciramo in se obremenjujemo s povsem nepomembnimi stvarmi …