Po vseh dosedanjih potovanjih sem prišel do spoznanja, da se človek najbolje počuti tam, kjer nanj ne gledajo zgolj kot “turista iz katerega je potrebno izvleči čimveč denarja”. To pa so kraji, kjer masovni turizem in zahodnjaški način življenja še nista uspela uničiti vseh dobrih stvari v ljudeh - kjer si kljub temu, da si turist, sprejet kot dobrodošel gost.

Že nekaj let je moja velika želja daljše potovanje po kopnem proti Indiji (z vsemi vmesnimi državami na poti – tudi tistimi na “osi zla”). Žal vsakdanje obveznosti (služba in podobno), ki si jih sami nalagamo in – da ne bo nesporazuma – tudi potrebujemo (za “normalno” življenje žal potrebujemo določena finančna sredstva), v tem sistemu ne omogočajo več kakor dva do tritedenskega dopusta - za večino predstavlja že pet ali šest tednov pravo razkošje.

Ker pa je pet oz. šest tednov za takšno potovanje absolutno premalo, je skrite želje (ki jih ima veliko ljudi, a jih nikoli ne uresničijo) možno izvesti samo tako, da razčistiš nekaj stvari sam pri sebi in sam s seboj. Z drugimi besedami – za nekaj časa prekineš uokvirjeni ritem, ki ti ga določa okolje in sistem v katerem živiš in si vzameš ”gap year”. Izgleda, da mi bo to letos končno uspelo.

Zaenkrat imam pripravljen okvir potovanja “Proti vzhodu 2009″:

* odhod v drugi polovici junija 2009 (20.-25.6.),

* Balkan, Turčija (mogoče kratek skok v Sirijo), Iran do Teherana (2 tedna),

* Iran od Teherana, Pakistan do Islamabada (3-4 tedne),

* sever Pakistana (Karakorum Highway), Indija (Ladak, Kašmir) do Delhija (4 tedne),

* Indija (SZ del, Radjastan, Agra) (2 tedna),

* povratek proti zahodu do Teherana (2-3 tedne),

* od Teherana proti domu (z Azerbajdžanom, Armenijo in Gruzijo) (2 tedna),

* povratek domov sredi oktobra 2009.

Za spremstvo na delu poti računam na svojo familijo (Petra, Vasja, Aljoša), zagotovo pa se bo našel tudi kakšen prjatlček, ki si želi vzhodnjaškega razsvetljenja in duhovne rasti ter mu moja družba ne gre preveč na k …

Potuje se seveda s Toyoto Land Cruiserjem.