Po 6500 km smo pridrajsali do Buhare (Uzbekistan), enega najbolj poznanih mest na svileni poti. Do sedaj brez kakršnihkoli problemov, upamo da bo tako tudi na preostanku naše poti. Toyota prede kot urca, res pa nas najbolj zajebane ceste še čakajo. Bom na hitro napisal kako smo furali do sedaj.

Čez Hrvaško, Vojvodino in Madžarsko smo prvi dan prišli do Romunije in prespali v majhnem kempu za Aradom. Naslednji dan smo vozili mimo mesta Bran, kjer smo videli Drakulin grad. Romunske ceste so v presenetljivo dobrem stanju, cene pa so ugodne v primerjavi s Slo. Prečkanje romunsko moldavske meje je bilo relativno hitro, le kupiti je treba vinjeto za uporabo moldavskih cest. Vsi skupaj smo se strinjali, da bi dali še kakšen evro zraven, če bi res te evre namenili za vzdrževanje cest. Doroge (ceste po slovensko) so več ali manj še iz časov Sovjetskega Sojuza.

Vožnja mimo Odese (Ukrajina) in neskončnih žitnih polj in dokaj hitro smo bili že v Sevastopolu na Krimu, kjer ima svojo bazo ruska črnomorska flota. Zahodni del Krima s svojimi črnomorskimi letovišči v sovjetskem stilu (Sevastopol, Jalta, …) nam ni preveč prirasel k srcu, zato pa je bila toliko zanimivejša precej nerazvita vzhodna obala, kjer lahko brez problemov kampiraš na prostem, nekaj pa je celo organiziranih kempov z res zelo osnovnimi sanitarijami, kjer ti spanja nihče ne zaračuna. Hvala bogu je še prisotna kolektivna sovjetska zavest, da je vse naše … čeprav bi včasih raje odšteli kakšen evro za ponudbo solidnega kempa. Posebej zanimiva je bila vožnja preko Arabatskaje strelke, 130 km dolgega in ca. 1 km širokega rta, ki ga obliva zelo toplo Azovsko morje. To je bila prava off road preizkušnja s spanjem tik ob plaži.

Ob Azovskem morju smo peljali do ruske meje in se ustavili v Rostovu na Donu, presenetljivo simpatično urejenem ruskem mestu. V Volgogradu smo si ogledali spominski park Bitke za Stalingrad in že smo bili v Astrahanu, tik pred kazahstansko mejo. Prva resna meja, kjer se čaka nekaj ur, da se uredi vse formalnosti, kar pa ni posledica neprijaznosti policajev in carinikov, ampak bolj njihove birokratske miselnosti, saj te pošiljajo od enega do drugega okenca, čeprav bi vse lahko uredil na enem mestu …

Do Atyraua je od kazahstanske meje cesta v zelo slabem stanju, nato pa so nas po celotnem Kazahstanu presenetile nove, izredno dobre ceste. Pokrajina se spreminja od stepe do puščave, prometa je malo in nekaj noči smo prespali kar v puščavi.

Meja med Kazahstanom in Uzbekistanom nam je vzela dobrih šest ur in že smo drveli po puščavskem Karakalpakstanu proti Hivi. Vmes smo si pogledali še izsušeno Aralsko morje in se čudili človeški neumnosti, ko megalomanske inženirske ideje lahko uničijo celotno pokrajino. V 60-letih prejšnjega stoletja so sovjetski inženirji preusmerili tok rek Amur Darje in Sir Darje, saj so si zamislili namakati puščavo in v njej gojiti bombaž. Voda ki je prej napajala Aralsko morje je tako odtekala v puščavo in Uzbekistan spremenila v največjega svetovnega pridelovalca bombaža, Aralsko morje pa je počasi izginjalo in s tem je zamrla celotna ribiška industrija na tem območju, na tisoče ljudi pa je ostalo brez dela.

Ogledali smo si prvo mesto na svileni poti Hiva, danes smo v Buhari, jutri nadaljujemo proti Samarkandu … ko bo na razpolago spet kakšen wi-fi se pa spet oglasim …

julij 8th, 2013 od Lojze | 9 Komentarjev »