Predstavitev poti po južni Ameriki
Zakaj južna Amerika ? Po trimesečnem raziskovanju Kitajske leta 1988 sva s Petro takoj po prihodu domov že načrtovala najino naslednje daljše potovanje – to naj bi bila južna Amerika. Vendar so kozmične sile hotele drugače in naslednje leto je na svet prijokal naš Aljoša, potovalni plani pa so se za nekaj časa podredili vsakdanjim problemom (zaključek študija, prva služba, stanovanje, …).
Počakati je bilo treba skoraj dvajset let (vmes smo se potikali po drugih delih sveta) in končno se nama je le uresničila želja videti južno Ameriko, seveda tokrat v družbi z najinima fantoma – Vasjo in Aljošo.
Sicer je od takrat minilo že eno leto – ja, prehitro se odvija vse skupaj – ampak vseeno bom na kratko poskušal predstaviti naše pettedensko potovanje po štirih državah južne Amerike (Argentina, Čile, Bolivija, Peru).
Priprave so trajale skoraj eno leto – vsako potovanje ima namreč tri dele, ki skupaj sestavljajo celoto (najprej načrtovanje poti, nato samo potovanje in nazadnje ponovno podoživljanje dogodkov), vmes smo se pridno učili tudi španščino (kot se je izkazalo na sami poti, je to zelo zaželjeno, saj izven velikih mest težko najdeš koga, ki bi se sporazumeval v angleščini) – “gracias profesora Mateja”. Letalske karte (München – Buenos Aires in Lima – München) smo kupili marca, julija pa še pet notranjih letov (zaradi ogromnih razdalj bi bilo brez nekaj avionskih premikov nemogoče izvesti željeno pot v času, ki nam je bil na razpolago). Na pettedensko pot smo krenili v začetku decembra 2007.
Z Iberio (povprečno sranje) smo iz Münchna preko Madrida leteli v Buenos Aires. Po tridnevnem privajanju na južnoameriško ozračje v BA (Argentina velja za najbolj evropsko državo v J Ameriki), kar ob dobri hrani in pijači skupaj z Rokom Finkom (trenutno taksist v BA, sicer pa odličen vodič po velemestu) ni bilo pretirano težko, je sledil premik proti Patagoniji. Najprej Peninsula Valdes s svojim nacionalnim parkom (gvanakoti, magelanovi pingvini, morski levi, kiti, …), na skrajnem jugu pa El Calafate (ledenik Perito Moreno) in El Chalten (treking proti Cerro Torreju in Fitz Royu).
Po argentinski Patagoniji je sledila še istoimenska pokrajina na jugu Čila, prelep treking v nacionalnem parku Torres del Paine in señora Cecilia. S težkim srcem smo se poslovili od divje, a prelepe Patagonije – s Petro sva sklenila, da se zagotovo še vrneva …
Dobra dva tedna na skrajnem jugu kontinenta smo preživeli brez Aljoše in težko smo pričakali božični večer, ko smo vsi štirje skupaj praznovali v Santiagu (glavno mesto Čila). Polet proti severu nas je ponesel v najbolj suho puščavo na svetu (Atacamo) in majhno mesto sredi puščave San Pedro de Atacama, kjer ima svoj hostel slovenka Mojca. Nočno opazovanje južnega neba, jahanje konjev, kopanje v toplih gejzirjih na 4300 m, …
Z najetim Land Cruiserjem in dobrim šoferjem Clementejem smo se tri dni prebijali po bolivijskem Altiplanu – ena najbolj nenavadnih pokrajin na svetu med štiri in pet tisoč metri nadmorske višine (vulkani, gejzirji, visokogorska jezera, flamingoti, vikunje, …) in se preko največjega slanega jezera na svetu (Salar de Uyuni) pripeljali v La Paz (glavno mesto Bolivije). Bolivija velja za najrevnejšo državo v južni Ameriki (tu srečaš tudi največ avtohtonih prebivalcev – indijancev), vendar se je ponovno izkazalo dejstvo, da sta bogastvo in toplina ljudi v nasprotnem sorazmerju.
Jezero Titicaca smo okusili v Boliviji (Copacabana), kakor tudi preko meje v Peruju (Puno z otoki Uros in Taquile). Po precej prvinski Boliviji nas je Peru kar malce razočaral, saj zaradi razvite turistične infrastrukture privablja horde turistov. Posebej se to občuti ob ogledu enega izmed sedmih čudes sveta – skivnostnega mesta Inkov Machu Picchuja.
Iz prestolnice inkovskega imperija Cuzca smo za konec poleteli še v Limo (kulinarična prestolnica J Amerike) in po dobrih petih tednih proti domu, kjer se potovanje v naših mislih odvija naprej …
V nadaljevanju sledijo fotke in opis posameznih postankov na naši poti.
- Argentina
- Čile
- Bolivija
- Peru