life = travel

Iz Delhija čez Pakistan v Bam (Iran)

Salam (živjo po iransko) !!

Kakor se vidi že iz pozdrava, smo brez problemov z mojima sopotnicama pridrajsali ponovno v Iran. Alah je očitno še vedno moj zaveznik …

Bom opisal lepo po vrsti, kako je potekala pot iz Delhija do Bama v Iranu. Kakor sem že prej napisal, sem se 13.9. v Delhiju poslovil od kamerada Veljka in naslednji dan pričakal moji trenutni sopotnici Renato in Sanjo. Preko Chandigarha smo peljali direkt v Amritsar, milijonsko mesto 30 km pred indijsko – pakistansko mejo. Medtem ko sem jaz ob Kingfisherju študiral kastni sistem v Indiji in poizkušal kaj več izvedeti o hinduizmu, sta moji sopotnici obiskali sikhovski Golden Temple (zlati tempelj). Zvečer je sledil še ogled zapiranja meje (Wagah Border) iz indijske perspektive. Jasno, da ti Indijci takoj povedo, da je pri njih veliko več ljudi na tribunah kakor na pakistanski strani. Ampak po mojem je bilo tuljenje s pakistanske strani silovitejše kakor na indijski strani. Še sedaj mi odmeva po ušesih »Pakistan zindabad – naj dolgo živi Pakistan«. Vsekakor vredno ogleda, kljub komičnemu slogu v stilu Monti Pajtona. Zadnji večer v Indiji smo preživeli v Kingfisherjevi družbi, saj sta na vrsti dve »suhi državi« oz. državi kjer Alah skrbi, da alkohol ni dostopen – spet bodo sami čajčki in sokovi (jetrca se že veselijo).

Prečkanje indijsko – pakistanske meje je bilo povsem rutinsko, Pakistanci so se me spomnili izpred meseca in pol nazaj, ko sem šel proti Indiji. Iz devetmilijonskega Lahoreja (30 km za mejo) sledi odlična avtocesta do Islamabada – pravi blagoslov po vseh tistih indijskih luknjah, še bolj pa so me razveselili prometni znaki ob vstopu na avtocesto: prepovedano za rikše, kolesa, krave, itd. Končno malo bolj sproščena vožnja …

V Islamabadu smo nameravali ostati samo en dan, toliko da jaz poberem iransko vizo in gremo naprej. Pa sem ob prihodu na iransko ambasado takoj doživel pravi šok. Prošnjo za vizo sem vložil že, ko sem iz Islamabada odhajal proti Indiji (en mesec in pol nazaj). So mi rekli, da je vse v redu (Slovenia is friendly country) in naj samo pokličem čez kaka dva tedna, če je viza odobrena. Iz Indije sem potem po treh tednih poklical in dobil odgovor, da je vse ok in naj samo pridem po vizo. Potem pa mi ob prihodu na ambasado povedo, da sploh ne najdejo mojih papirjev in da z vizo ne bo nič. Edina možnost je bil še razgovor z ambasadorjem, ki me je res prijazno sprejel in mi po polurnem pogovoru ob čajčku obljubil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, v najslabšem primeru pa mi bo dal 7 dnevno tranzitno vizo. Ker je bil naslednji dan petek (takrat je v Iranu vse zaprto – praznik, kakor naša nedelja), me je naročil v soboto ob dveh (kljub temu, da takrat ni uradnih ur). V soboto ob dveh sem res prišel ponovno na iransko ambasado in v desetih minutah je bila normalna turistična viza že nalimana v pasošu. Iranci so pa res face !!

Tako smo preživeli tri dneve v Tourist Campu v Islamabadu (spanje 100 rupij na noč za vse tri – približno 85 centov), kjer smo srečali res svojevrstne modele: enega Švicarja, ki z ženo že sedem mesecev z oslom peš potujeta po Pakistanu (čakala sta na kitajsko vizo), potem enega Francoza, ki je z vespo pripotoval iz Evrope preko Turkmenistana, Kirgizistana in Karakorum Highway ter je na poti v Indijo, naslednji je bil en Anglež s hiluxom, ki že eno leto kolovrati po Pakistanu in pravi da so najbolj prijazni ljudje ob pakistansko – afganistanski meji (trenutno čaka na afganistansko vizo), itd. Nazadnje ugotoviš, da si res pravi turist v primerjavi z vsemi temi »popotniki«.

V Pakistanu se je ravno zaključeval ramadan, sveti mesec za muslimane, ko se cel mesec od zore do mraka postijo. Tako smo morali čakati do mraka, da so se odprle restavracije, saj je čez dan dejansko skoraj vse zaprto. Ko se je ramadan končal (prvi večer, ko se spet prikaže luna – prvi krajec), pa je v Pakistanu (kakor tudi drugod v muslimanskem svetu) veliko tridnevno praznovanje, ko se na veliko je in pije in slavi v družinskem krogu.

Preko Lahoreja, Multana in Uch Sharifa smo po levem bregu Inda vozili direkt do Sukkurja – celo pot brez kakršnegakoli policijskega spremstva (eskorta), saj se je varnostna situacija v Pakistanu v zadnjih treh mesecih precej izboljšala. Celo v Quetti – glavnem mestu Balučistana je stanje precej boljše, čeprav so nam takoj svetovali, naj bomo do mraka nazaj v hotelu. Seveda sem si privoščil en pravi sajji – kozlička pečejo na drevju jablane. Kar precej bogata je v Quetti tudi ponudba raznovrstnega orožja. Na glavni ulici smo odkrili najmanj pet prodajaln, dobro založenih s kalašnikovkami in podobno opremo. Skratka, dobil sem občutek, da trenutno Quetta ni ravno najbolj turistom prijazno okolje.

Sledilo je 650 km vožnje skozi divjo balučistansko puščavo. Skoraj celo pot smo imeli eskort (policijsko spremstvo), saj je bilo na tem področju že kar nekaj ugrabitev tujcev (nazadnje Francoz v maju, katerega so nato avgusta izpustili za primerno odkupnino). Policaji so izredno prijazni, vsi se hočejo slikati, seveda pa ti povsod ponujajo obvezni čajček. Potem pa mejni prehod Taftan / Mirjaveh na pakistansko – iranski meji in po dveh mesecih in pol slovo od subcontinenta oz. indijske podceline.

Ko prideš v Iran, dobiš občutek, kakor da si že doma (čeprav je do doma še slabih 6000 km). Vse se ti zdi bolj urejeno, ponovno preklopiš na vožnjo po desni strani, kar naenkrat se ti zazdi da so Iranci izredno mirni in previdni vozniki – seveda v primerjavi z Indijo (dejansko pa so pravi norci). Izginejo shalwar kamizi in sariji in v resnici prideš iz povsem drugačnega sveta v nekako bolj domače evropsko okolje (seveda to še zdaleč ni Evropa, ampak vseeno …). Poleg tega pa te ne skrbi več varnostna situacija, saj velja Iran za eno najvarnejših držav na svetu. Pa še glede porabe nafte mi ni več treba skrbeti – še vedno je cel tank dizla (90 litrov) malo več kot EN evro !!

Iranci so se takoj spet izkazali kot izredno gostoljubni in prijazni ljudje – že prvi dan smo na policijski postaji (ko smo čakali eskort) dobili celo vrečo svežih datljev. Trenutno smo v Bamu (že dobrih 400 km od meje v notranjosti Irana), kjer uživamo in počivamo v gostoljubnem okolju Mr.Panjalija in njegovega sina Mohameda. Potem pa naslednji teden sami prijetni kraji: Shiraz, Yazd, Esfahan in na koncu še prestolnica Tehran, kjer pa dobim še zadnjo zamenjavo posadke – Petro, ki me bo spremljala preko Armenije in Gruzije proti domu … Na vsak način pa računam, da se pred prihodom domov še kaj oglasim – Inshallah !!