Iz Delhija čez Pakistan v Bam (Iran)

Salam (živjo po iransko) !!

Kakor se vidi že iz pozdrava, smo brez problemov z mojima sopotnicama pridrajsali ponovno v Iran. Alah je očitno še vedno moj zaveznik …

Bom opisal lepo po vrsti, kako je potekala pot iz Delhija do Bama v Iranu. Kakor sem že prej napisal, sem se 13.9. v Delhiju poslovil od kamerada Veljka in naslednji dan pričakal moji trenutni sopotnici Renato in Sanjo. Preko Chandigarha smo peljali direkt v Amritsar, milijonsko mesto 30 km pred indijsko – pakistansko mejo. Medtem ko sem jaz ob Kingfisherju študiral kastni sistem v Indiji in poizkušal kaj več izvedeti o hinduizmu, sta moji sopotnici obiskali sikhovski Golden Temple (zlati tempelj). Zvečer je sledil še ogled zapiranja meje (Wagah Border) iz indijske perspektive. Jasno, da ti Indijci takoj povedo, da je pri njih veliko več ljudi na tribunah kakor na pakistanski strani. Ampak po mojem je bilo tuljenje s pakistanske strani silovitejše kakor na indijski strani. Še sedaj mi odmeva po ušesih »Pakistan zindabad – naj dolgo živi Pakistan«. Vsekakor vredno ogleda, kljub komičnemu slogu v stilu Monti Pajtona. Zadnji večer v Indiji smo preživeli v Kingfisherjevi družbi, saj sta na vrsti dve »suhi državi« oz. državi kjer Alah skrbi, da alkohol ni dostopen – spet bodo sami čajčki in sokovi (jetrca se že veselijo).

Prečkanje indijsko – pakistanske meje je bilo povsem rutinsko, Pakistanci so se me spomnili izpred meseca in pol nazaj, ko sem šel proti Indiji. Iz devetmilijonskega Lahoreja (30 km za mejo) sledi odlična avtocesta do Islamabada – pravi blagoslov po vseh tistih indijskih luknjah, še bolj pa so me razveselili prometni znaki ob vstopu na avtocesto: prepovedano za rikše, kolesa, krave, itd. Končno malo bolj sproščena vožnja …

V Islamabadu smo nameravali ostati samo en dan, toliko da jaz poberem iransko vizo in gremo naprej. Pa sem ob prihodu na iransko ambasado takoj doživel pravi šok. Prošnjo za vizo sem vložil že, ko sem iz Islamabada odhajal proti Indiji (en mesec in pol nazaj). So mi rekli, da je vse v redu (Slovenia is friendly country) in naj samo pokličem čez kaka dva tedna, če je viza odobrena. Iz Indije sem potem po treh tednih poklical in dobil odgovor, da je vse ok in naj samo pridem po vizo. Potem pa mi ob prihodu na ambasado povedo, da sploh ne najdejo mojih papirjev in da z vizo ne bo nič. Edina možnost je bil še razgovor z ambasadorjem, ki me je res prijazno sprejel in mi po polurnem pogovoru ob čajčku obljubil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, v najslabšem primeru pa mi bo dal 7 dnevno tranzitno vizo. Ker je bil naslednji dan petek (takrat je v Iranu vse zaprto – praznik, kakor naša nedelja), me je naročil v soboto ob dveh (kljub temu, da takrat ni uradnih ur). V soboto ob dveh sem res prišel ponovno na iransko ambasado in v desetih minutah je bila normalna turistična viza že nalimana v pasošu. Iranci so pa res face !!

Tako smo preživeli tri dneve v Tourist Campu v Islamabadu (spanje 100 rupij na noč za vse tri – približno 85 centov), kjer smo srečali res svojevrstne modele: enega Švicarja, ki z ženo že sedem mesecev z oslom peš potujeta po Pakistanu (čakala sta na kitajsko vizo), potem enega Francoza, ki je z vespo pripotoval iz Evrope preko Turkmenistana, Kirgizistana in Karakorum Highway ter je na poti v Indijo, naslednji je bil en Anglež s hiluxom, ki že eno leto kolovrati po Pakistanu in pravi da so najbolj prijazni ljudje ob pakistansko – afganistanski meji (trenutno čaka na afganistansko vizo), itd. Nazadnje ugotoviš, da si res pravi turist v primerjavi z vsemi temi »popotniki«.

V Pakistanu se je ravno zaključeval ramadan, sveti mesec za muslimane, ko se cel mesec od zore do mraka postijo. Tako smo morali čakati do mraka, da so se odprle restavracije, saj je čez dan dejansko skoraj vse zaprto. Ko se je ramadan končal (prvi večer, ko se spet prikaže luna – prvi krajec), pa je v Pakistanu (kakor tudi drugod v muslimanskem svetu) veliko tridnevno praznovanje, ko se na veliko je in pije in slavi v družinskem krogu.

Preko Lahoreja, Multana in Uch Sharifa smo po levem bregu Inda vozili direkt do Sukkurja – celo pot brez kakršnegakoli policijskega spremstva (eskorta), saj se je varnostna situacija v Pakistanu v zadnjih treh mesecih precej izboljšala. Celo v Quetti – glavnem mestu Balučistana je stanje precej boljše, čeprav so nam takoj svetovali, naj bomo do mraka nazaj v hotelu. Seveda sem si privoščil en pravi sajji – kozlička pečejo na drevju jablane. Kar precej bogata je v Quetti tudi ponudba raznovrstnega orožja. Na glavni ulici smo odkrili najmanj pet prodajaln, dobro založenih s kalašnikovkami in podobno opremo. Skratka, dobil sem občutek, da trenutno Quetta ni ravno najbolj turistom prijazno okolje.

Sledilo je 650 km vožnje skozi divjo balučistansko puščavo. Skoraj celo pot smo imeli eskort (policijsko spremstvo), saj je bilo na tem področju že kar nekaj ugrabitev tujcev (nazadnje Francoz v maju, katerega so nato avgusta izpustili za primerno odkupnino). Policaji so izredno prijazni, vsi se hočejo slikati, seveda pa ti povsod ponujajo obvezni čajček. Potem pa mejni prehod Taftan / Mirjaveh na pakistansko – iranski meji in po dveh mesecih in pol slovo od subcontinenta oz. indijske podceline.

Ko prideš v Iran, dobiš občutek, kakor da si že doma (čeprav je do doma še slabih 6000 km). Vse se ti zdi bolj urejeno, ponovno preklopiš na vožnjo po desni strani, kar naenkrat se ti zazdi da so Iranci izredno mirni in previdni vozniki – seveda v primerjavi z Indijo (dejansko pa so pravi norci). Izginejo shalwar kamizi in sariji in v resnici prideš iz povsem drugačnega sveta v nekako bolj domače evropsko okolje (seveda to še zdaleč ni Evropa, ampak vseeno …). Poleg tega pa te ne skrbi več varnostna situacija, saj velja Iran za eno najvarnejših držav na svetu. Pa še glede porabe nafte mi ni več treba skrbeti – še vedno je cel tank dizla (90 litrov) malo več kot EN evro !!

Iranci so se takoj spet izkazali kot izredno gostoljubni in prijazni ljudje – že prvi dan smo na policijski postaji (ko smo čakali eskort) dobili celo vrečo svežih datljev. Trenutno smo v Bamu (že dobrih 400 km od meje v notranjosti Irana), kjer uživamo in počivamo v gostoljubnem okolju Mr.Panjalija in njegovega sina Mohameda. Potem pa naslednji teden sami prijetni kraji: Shiraz, Yazd, Esfahan in na koncu še prestolnica Tehran, kjer pa dobim še zadnjo zamenjavo posadke – Petro, ki me bo spremljala preko Armenije in Gruzije proti domu … Na vsak način pa računam, da se pred prihodom domov še kaj oglasim – Inshallah !!

voznik rikše v Amritsarju (Indija)
voznik rikše v Amritsarju (Indija)
Wagah Border - množica na indijski strani
Wagah Border – množica na indijski strani
zapiranje vrat na meji: Wagah Border
zapiranje vrat na meji: Wagah Border
Wagah Border - indijci spuščajo zastavo
Wagah Border – indijci spuščajo zastavo
moji sopotnici na indijsko - pakistanski meji
moji sopotnici na indijsko – pakistanski meji
Kingfisher - indijsko pivo
Kingfisher – indijsko pivo
Tourist Camp v Islamabadu
Tourist Camp v Islamabadu
Sanja in Renata v Badshahi Mosque - Lahore
Sanja in Renata v Badshahi Mosque – Lahore
Badshahi Mosque (Lahore) - zadnji dan ramadana
Badshahi Mosque (Lahore) – zadnji dan ramadana
Lahore - tipični Pakistanec
Lahore – tipični Pakistanec
Lahore - prodajalec zelenjave
Lahore – prodajalec zelenjave
Uch Sharif - grobnica Jalaluddina Bukharija
Uch Sharif – grobnica Jalaluddina Bukharija
pravi Punjabi
pravi Punjabi
mladi Pakistanci v Uch Sharifu
mladi Pakistanci v Uch Sharifu
Uch Sharif - mavzolej Bibi Jawindi
Uch Sharif – mavzolej Bibi Jawindi
na cesti v Pakistanu
na cesti v Pakistanu
skozi Balučistan proti Quetti
skozi Balučistan proti Quetti
Balučistanci na kamelah
Balučistanci na kamelah
kontakt za nakup kalašnikovke - štacuna v Quetti
kontakt za nakup kalašnikovke – štacuna v Quetti
Quetta - sajji (kozliček in kura)
Quetta – sajji (kozliček in kura)
mestni promet v Quetti
mestni promet v Quetti
check point - Balučistan
check point – Balučistan
na čajčku s policaji sredi Balučistana
na čajčku s policaji sredi Balučistana
Balučistan: črpalka s prešvercano iransko nafto
Balučistan: črpalka s prešvercano iransko nafto
Balučistan: sipine na cesti
Balučistan: sipine na cesti
spanje na pakistanski carini v Taftanu
spanje na pakistanski carini v Taftanu
Taftan / Mirjaveh: čakanje da se odpre iranska meja
Taftan / Mirjaveh: čakanje da se odpre iranska meja
iranski Balučistan
iranski Balučistan
z Mr.Panjalijem in sinom Mohamedom v Bamu
z Mr.Panjalijem in sinom Mohamedom v Bamu (Iran)

Recent Entries

11 Odzivov na “Iz Delhija čez Pakistan v Bam (Iran)”

  1. AK pravi:

    Lepo slišat (in videt) da si “nazaj v civilizaciji”…
    Sedaj te bodo Iranci že zvabili za kakšen tepih…nomadski so res kul…

    Sicer pa počasi vozi proti zahodu…se ti nič ne mudi…NA ZAPADU NIŠTA NOVO…samo tisti, ki so nakradli premalo, sedaj hočejo zapret tiste, ki so nakradli malo več…kot vedno…

    INSHALLAH!

  2. Pravokotnice pravi:

    O Lojze!!! O Renata in Sanja!!!

    Odločila sem se, da se vam v imenu našega kolegija malo javim. V Pravem kotu je situacija sledeča: delavci bežijo… najprej Lojze, potem Renata, v ponedeljek Petra, čez en teden gre pa še Lučka v Turčijo… ostanem samo še jaz… beda! No, drugače pa vse pod kontrolo. Dobivamo obiske iz Nove Zelandije, Amerike in Rusije…!!!! … zakaj sploh potovati…? ;-)

    LP, Ana

  3. Lojze pravi:

    @AK: Andrej, zdej se pa res počasi “začenja civilizacija”. Trenutno smo v Yazdu in v Silk Road Hotelu z iranskimi študenti razpravljamo o tem kako zavzeti Tehran …
    Ja kakšen tepih je pa še u planu, samo ne tisti “za proti Meki”.
    Berem novice iz Slo in vidim, da vsak dan bolj dogaja. Sej si odlično opisal stanje (isto sranje, drugo pakovanje), itak sami poštenjakarji !!
    Bi raje kar še mal ostal na vzhodu, ampak zdej pride Petra po mene v Tehran in sej veš, bo treba kar lepo proti domu. Upam, da se še kaj javim preden pridem na Balkan (Inshallah), sicer pa se kmalu vidimo (valjda ob kakšnem kozarčku in ne samo ob čajčku!)
    @Pravokotnice: Ana, najprej da te pohvalim za pogumno odločitev (da se javiš v imenu kolegija). Drugač pa hvalabogu, da je vsaj kdo še na šihtu !! Sicer pa počasi dej kakšno flašo u hladilnik, jest bom vsak cajt doma … Še kej poglej tle gor, upam da pred prihodom domov še kaj prlimam.

  4. frle pravi:

    Hojla gospod…

    Petra pride k nam, da se izljubimo, jutri pa končno pride najprijetnejša spremljevalka do tebe.
    Po vsem dooolgem potovanju pa le pride najslajši del, začinjen s Petro in medenim zaključkom do končnega povratka domov. Vem, da ti ne bo več niti malo težko, naslednjih cc 20 dni. Verjamem, da tudi za internet ne boš več imel toliko časa, zato vama lahko želim samo fajn vožnjo proti domu.
    Doma te že svinjsko težko pričakujemo…
    lp J

  5. Lojze pravi:

    Frle, upam da ste se dobro izljubili … ja tale naslednja spremljevalka bo pa zagotovo najbolj zazeljena …
    Internet bo odsedaj verjetno bolj na stranskem tiru, ampak vseeno racunam da se se kaj javim !
    Upam, da se pujsek ze pripravlja na svoje zadnje dneve …
    Sicer pa v Tehranu nic pretresljivega, Mahmud vlada v svojem stilu, studentje pa ga sovrazijo tudi v svojem stilu. Ajd pazi na pujska in se uskoro vidimo …

  6. unclovi pravi:

    Draga Petra in Lojze!
    Zdaj sta verjetno že “hapy togeder”. Ja ne vem Lojze, ko tole berem se mi zdi, da si ful težko čakal svojo najdražjo in da bodo tole res medeni tedni. Sicer pa imejta se lepo, pazita nase in nasvidenje na mamini 94.letnici. LP obema A,B,K, S in pa seveda od mame Kati
    P.s. Pa vseeno še kaj zanimivega napiši in prilepi kakšno lepo slikico, za Petro boš mel pol čas še celo doooooooooolgo življenje.

  7. frle pravi:

    Težko pričakovani, skoraj izgubljeni stari moj…
    Dost je blo (za neki cajta)…:)
    Sladko vrnitev obema želim in “kep in tač and bi karful”,

    LP J

  8. Lojze pravi:

    @unclovi: zdej sva ze dober teden ‘hapy togeder’. Na mamini 94.letnici se vsekakor vidimo, sicer pa racunava da bova ze zacetek naslednjega tedna doma. Slikce iz zadnjıh tednov pa potem, ko pridem domov – zdej ni cajta za take stvari … En LP vsem skupaj iz Safranboluja (centralna Turcija) !
    @frle: za neki cajta je blo res zadost in ze kar mal cakam, da se spet vidimo. Sladka vrnitev naj bi bila v ponedeljek 19.10. proti veceru. Preko Armenije in Gruzıje sva prijezdila do Turcije. LP iz Safranboluja (400 km pred Istanbulom). Zdej pa samo se nabavit ‘ledre’ na Bazar in ‘misn komplitid’. Ajd, se vidmo u pondelk …

  9. frle pravi:

    Hojla…

    V ponedeljek od 18h dalje bo pri Čirotu na gradu v Loki “Svinjski sprejem”.
    Upam da ne zamudita hrustljave skorjice in seveda še kaj…:) Srečno pot, za sprejem je poskrbljen…:) frle

  10. uncel pravi:

    Dragi Lojze in Petra!
    “Svinjski sprejem” je bil kul, pujsek odličen, baklave slastne, družba prijetna. Hvala. Se vidimo v nedeljo na kostanjevem pikniku. Lep pozdrav vsem 4im! b in s

  11. Lojze pravi:

    Oj Bojan in Stanka !
    “Svinjski sprejem” je bil res super. V nedeljo se vidimo 100%, kjer bomo lahko še kakšno več rekli glede mojega štirimesečnega potovanja – včeraj skoraj ni bilo časa … Do konca tedna pričakujta še kakšno slikco iz Irana, Armenije in Gruzije, čez kakšna dva tedna bo pa že kaj pripravljeno za bolj konkretno predstavitev. Se vidimo !!