life = travel » Blog Archive

Drugič v Iranu

Lepo pozdravljeni vsi skupaj !

Jutri bo že dva tedna, odkar sva s Petro prispela domov in končno sem se uspel malce “aklimatizirati”, da napišem še nekaj o drugem obisku Irana (na povratku proti zahodu), nekaj o Armeniji in Gruziji in potem sledi še nekakšen povzetek celotne štirimesečne Poti proti Vzhodu.

Najprej pa vse (tiste, ki ste mi poslali kakšen komentar in tudi vse tiste, ki ste samo tiho spremljali moje potovanje, skratka vse ki jih zanima kaj sem počel zadnje štiri mesece) VABIM V ČETRTEK 12.11.2009 ob 19:30 uri NA PREDSTAVITEV “POTI PROTI VZHODU”. V GOSTILNI PRI BOŠTJANU NA KRIŽNI GORI so mi prijazno odstopili prostor in računam, da se vidimo v čim večjem številu.

Sedaj pa na kratko še nekaj besed o mojem drugem obisku Islamske Republike. Iz Bama smo peljali naravnost v Shiraz, mesto ki predstavlja srce perzijske kulture že preko 2000 let, imenovano tudi Mesto ljubezni, Mesto vrtov, Mesto vrtnic. To je mesto pesnikov, kjer sta grobnici Hafeza in Sa’dija, dveh največjih perzijskih poetov, ki ju Iranci obožujejo kot pop ikoni. Pravijo, da mora vsakdo imeti doma vsaj dve knjigi: izvod Korana in zbirko Hafezovih pesmi.

Iranci si res na vsakem koraku želijo kontakta s tujci, kjer predvsem želijo poudariti, da niso nikakršni teroristi. Nasprotno, vedno so se izkazali kot izredno prijazni in gostoljubni ljudje, ki so marsikatero stvar pripravljeni narediti brez vsakršnega plačila (če je treba tudi par kilometrov peljati pred teboj, da ti pokažejo hotel). Zato me ni več presenetilo, ko so me mlade punce na cesti ogovorile: »Hello Mister, itd …«, pa ko so se želele slikati z menoj, pa ko me je ustavila skupina vojakov in se po prijetnem klepetu želela še slikati …

Dobrih štirideset kilometrov iz Shiraza so ostanki nekdaj mogočnega antičnega mesta Persepolisa. Ker so me že ostali obiskovalci opozorili naj ne pričakujem preveč, niti nisem bil pretirano razočaran nad precejšnjim kupom kamnov – verjetno raj za arheologe in zgodovinarje, za mene pa preprosto premalo ohranjenih ostankov, da bi si lahko bolje predstavljal nekoč veličastno mesto (potrebno bi bilo preveč domišljije).

Sledil je puščavski Yazd, za mene najprijetnejše iransko mesto. Morda je na to vplival tudi Silk Road Hotel, kjer smo prespali že ob prvem obisku, s svojim prijetnim ambientom preurejene tradicionalne perzijske hiše ter seveda prijaznim lastnikom Alijem. Temperatura je bila v septembru precej prijetnejša kakor pa julijskih 45 stopinj, zato sem si z mojima sopotnicama Renato in Sanjo lahko ogledal še nekaj zanimivosti v sami puščavi Dasht-e Kavir. Majhna puščavska vasica Kharanaq, skoraj v celoti zgrajena iz zidakov blata in slame, puščavsko mestece Meybod in najpomembnejše iransko zoroastrovsko svetišče Chak Chak. Zoroastrovstvo je bila najpomembnejša religija v Iranu pred prihodom Islama in še danes je precej zoroastrovskih običajev prisotnih tudi v moderni iranski kulturi. To je prva monoteistična religija, ki je vplivala tako na Judovsko vero, Krščanstvo kakor tudi na Islam.

Esfahan z Imamovim trgom in mostovi na reki Zayandeh je bil spet nekaj posebnega. Verjetno te očara tudi po stotem obisku, saj v sebi skriva večtisočletno perzijsko zgodovino. Vendar pa sem se tokrat bolj kakor ogledovanju znamenitosti posvetil esfahanskim chaykhanam – čajnicam, kjer sem v pogovoru z iranskimi študenti ob vodni pipi (qalyan) izvedel marsikaj o nedavnih demonstracijah, prevarah na volitvah, o tem kako sovražijo mule in predsednika Ahmadinedžada, da si želijo več svobode, nikakor pa ne ponovne revolucije (pravijo, da je bilo dovolj prelivanja krvi). Pokazali so mi tudi, kaj vse je sposoben revolucionarni režim narediti za to, da se ohrani na oblasti – prebičane hrbte in grozljive zgodbe o mučenjih v iranskih zaporih zaradi političnega nasprotovanja trenutni ureditvi. Me je kar malce pretreslo …

V glavnem mestu Tehranu, ki je s svojimi petnajstimi milijoni (nekateri pravijo, da ima že osemnajst milijonov) prebivalcev res pravo velemesto sem po dobrih dveh mesecih 6.10. zjutraj pričakal Petro in se poslovil od Renate in Sanje, ki sta za dobre tri tedne odleteli nazaj v Indijo.

S Petro sva mimo najvišjega iranskega hriba Damavanda (5671 m) peljala proti Kaspijskemu morju, nato ob obali do Azerbajdžanske meje in mimo Tabriza proti Armeniji.

Seveda nima smisla še enkrat poudarjati prijaznosti in gostoljubnosti Irancev, ampak ko mi je na bencinski črpalki nek tovornjakar natočil 50 litrov nafte in ni hotel niti riala, ampak je samo rekel: »Welcome to Iran !« sem bil vseeno ponovno prijetno presenečen.

Še nekaj o Armeniji, Gruziji in poti skozi Turčijo proti domu pa v kratkem …