life = travel » Blog Archive » Skozi Armenijo, Gruzijo in Turčijo proti domu

Skozi Armenijo, Gruzijo in Turčijo proti domu

Še enkrat vse, ki ste spremljali moje potovanje, oziroma vas zanimajo dežele malo bolj vzhodno od nas, VABIM V ČETRTEK 12.11.2009 ob 19:30 uri NA PREDSTAVITEV “POTI PROTI VZHODU”. V GOSTILNI PRI BOŠTJANU NA KRIŽNI GORI so mi prijazno odstopili prostor in računam, da se vidimo v čim večjem številu.

Na kratko še nekaj besed o Zakavkazju, ozemlju južno od gorovja Kavkaz (najvišji vrh je Elbrus 5642 m), ki spada med najbolj narodnostno in jezikovno raznolike kraje na Zemlji. Posledica tega je cela vrsta še danes nerešenih konfliktov med državami nastalimi na tem področju po razpadu Sovjetske Zveze, ki precej spominja na reševanje balkanskega vprašanja – trenutno so vsi konflikti zamrznjeni, a zelo hitro lahko spet izbruhne kakšna nova kavkaška vojna.

Glede na to, da skoraj za vse kavkaške države potrebuješ vizum, ki si ga je potrebno priskrbeti predhodno, sva se s Petro odločila samo za obisk Armenije in Gruzije. Armenija ima neurejene odnose s svojo vzhodno sosedo – Azerbajdžanom (spor zaradi Gorskega Karabaha), kakor tudi na zahodu s Turčijo (genocid nad armenskim prebivalstvom med letoma 1915 in 1922), zato sta meji z obema državama hermetično zaprti (obeta se izboljšanje odnosov s Turčijo). Edina povezava s svetom je tako na jugu preko Irana in na severu z Gruzijo. Kot zanimivost naj omenim, da je bila Armenija prva država, ki je leta 301 formalno prevzela krščanstvo kot uradno državno vero, 12 let pred Rimom.

Iz Irana sva najprej zavila proti Armeniji – iz Tabriza je dobri dve uri vožnje do mejnega prehoda Norduz – Agarak. Iranci so nama hitro požigosali potni list in karnet (prijazni kakor vedno), na armenski strani pa sva prvič in tudi edinkrat naletela na neprijazne policaje in carinike, ki so nama pregledali celoten avto, kakor da bi bila prava terorista. Hitro sva se sprijaznila z dejstvom, da ostanki Sovjetske Zveze v glavah nekaterih uradnikov na žalost še vedno ostajajo. Na srečo sva na neprijazen sprejem na meji hitro pozabila po prvem stiku z Armenci, ki so se že prvi dan izkazali s svojo gostoljubnostjo in toplim sprejemom. Srednjevški samostani, značilne armenske cerkve, odličen konjak, dobra vina, raznovrstna ponudba hrane, malo turistov, vabilo na pravo armensko poroko, …

Iz južne Armenije, ki je stisnjena med azerbajdžansko enklavo Nakičevan na zahodu in Gorskim Karabahom (s strani Armenije okupirano ozemlje Azerbajdžana) na vzhodu sva preko Gorisa peljala proti prestolnici Erevan. Vmes sva ugotavljala kako so tudi po skoraj dvajsetih letih še vedno vsepovsod prisotni ostanki sovjetske arhitekture – ogromni opuščeni industrijski kompleksi, razpadajoča blokovska naselja v sovjetskem slogu, spomeniki revoluciji, … Glavno mesto Erevan je kulturno, politično in ekonomsko srce Armencev. Bogata kulturna ponudba, cel kup kavarn, barov in restavracij, prenovljen center mesta, ki bolj spominja na kakšno evropsko metropolo, kot pa na glavno mesto nekdanje sovjetske republike.

Mimo jezera Sevan, ki Armencem nadomešča morje, sva prispela v drugo kavkaško državo Gruzijo. Na meji povsem drugačen odnos, v primerjavi z Armenijo skoraj evropski prehod meje (za Gruzijo že nekaj časa tudi ne potrebujemo vize). Tbilisi deluje kot prava evropska prestolnica, tudi vozni park je bolj podoben kakšnemu vzhodno evropskemu mestu, kakor nekdanji sovjetski republiki (v Armeniji še vedno prevladujejo lade in volge, vmes pa občasno srečaš povsem novega Land Cruiserja ali najnovejši model Mercedesa). Gruzijci imajo odlična vina še iz časov Sovjetske Zveze, med katerimi seveda prednjači Saperavi.

Stalinovo rojstno mesto Gori z ogromnim muzejem posvečenim enemu največjih tiranov dvajsetega stoletja, ki je Sovjetski Zvezi vladal z jekleno roko 25 let in je »zaslužen« za poboj več milijonov svojih rojakov. Na črnomorski obali sva si pogledala moderno letoviško mesto Batumi in se po dobrem tednu dni poslovila od bivših sovjetskih republik Armenije in Gruzije.

Turki so ob črnomorski obali zgradili moderno avtocesto, ki preko Trabzona in Samsuna povezuje severovzhodni del države z Ankaro in Istanbulom na zahodu. Nasploh te Turki vsakič znova presenetijo s svojim hitrim razvojem in včasih res ne vem zakaj so za nekatere v Evropi tak bavbav (seveda je verjetno vzrok to, da so pač muslimanska država). O pristni gostoljubnosti in odlični kulinariki pa itak nima smisla izgubljati besed. Obisk najbolje ohranjenega otomanskega mesta Safranboluja nad Ankaro, nakup ledrastih jakn na Grand Bazarju v Istanbulu, vožnja preko Bolgarije, Srbije, Hrvaške in po štirih mesecih sva 19.10. prirajžala domov, kjer je Frle ob podpori prijateljev pripravil pravi »svinjski sprejem« …

Čez nekaj dni pa dodam še kratek povzetek celotnega potovanja.