life = travel

S Transsibirsko železnico na Kitajsko (2)

Obiska Kitajske ni brez velikega kitajskega zidu. Po enem tednu Pekinga smo se zapeljali do 70 km oddaljenega Badalinga, kjer je obnovljen precejšen odsek zidu. Zid je bil že pred enaindvajsetimi leti ena prvovrstnih turističnih atrakcij. Sicer so bili obiskovalci v 99,99 % Kitajci, ki so si ponosno ogledovali, kako so se njihovi predniki branili pred vpadi Mongolov in Hunov.

Z vlakom smo se odpeljali 1300 km proti jugu v Wuhan. V tistih časih je bila nasploh najbolj zanesljva in najhitrejša vožnja z vlaki. Ceste so bile (razen v večjih mestih) v bolj ubogem stanju, tako da smo se z avtobusi prevažali samo na krajših razdaljah. Letalski promet (predvsem notranji leti) pa je bil z zastarelimi ruskimi avioni precej nevaren, saj so podatke o letalskih nesrečah Kitajci objavili le v primeru, če so bili na krovu tujci. Wuhan je večmilijonsko mesto, ki leži ob spodnjem toku mogočne reke Jangce (Chang Jiang = Dolga reka). Koliko prebivalcev ima kako mesto na Kitajskem, uradno tudi oblasti nimajo točnih podatkov, saj so migracije iz podeželja v mesta vsakodneven pojav. Vsa malo večja mesta pa hitro lahko prištejemo med milijonska.

Sledili so trije dnevi plovbe po najdaljši azijski reki Jangce navzgor proti toku, med Wuhanom in Chongqingom. V spodnjem toku je Jangce ogromen (seveda rjave barve) in včasih sploh ne veš ali pluješ po reki ali morju. Plovba po zgornjem Jangceju pa je precej bolj zanimiva – z obeh strani te obdajajo visoke stene, zato se ta predel reke tudi imenuje “Tri soteske”. Na tem delu je sedaj zgrajena največja hidroelektrarna na svetu – “Jez treh sotesk”. Zaradi gradnje jezu so bila poplavljena cela mesta in uničeno precej kulturno zgodovinskih spomenikov, vendar se o tem na Kitajskem ne razpravlja, kakor tudi ne o ekoloških posledicah.

Ker pred enaindvajsetimi leti na Kitajskem tujcev ni bilo ravno veliko, se je vsak, ki je obvladal vsaj nekaj angleških besed želel pogovarjati s tabo. Seveda se je vedno začelo s tremi osnovnimi frazami: “Where do you come from?”, “What’s your name?”, “Are you married?”. To pa je bilo v večini primerov tudi vse, saj je bilo znanja angleščine s strani kitajskega sogovornika običajno konec. Zanimivo je, da so na vprašanje od kod smo, takoj vedeli od kod prihajamo. Ko smo jim povedali, da prihajamo iz “Nansilafu = Jugoslavija po kitajsko”, so se Kitajci nasmejali in v večini primerov odgovorili “Tito – Mao”, drug najbolj pogost odgovor pa je bil “Vata”. Šele po kakšnem mesecu bivanja na Kitajskem smo ugotovili, da “Vata” pomeni “Bata” in sicer je bil to Bata Živojinović, ki je igral v tisti čas enem najpopularnejših filmov na Kitajskem “Valter brani Sarajevo”.