S Transsibirsko železnico na Kitajsko (1)
Takoj po enoletnem služenju domovini v JLA (za malo mlajše: Jugoslovanska ljudska armada) smo s prijatelji najprej pogledali malo po Evropi (Italija, Francija, Belgija, Nizozemska, ZR Nemčija, Nemška demokratična republika, Avstrija). Takrat so bili še časi, ko si si kot študent lahko privoščil večerjo v restavraciji na vrhu televizijskega stolpa v vzhodnem Berlinu. Kako? Uradno je vzhodnonemška marka veljala enako kakor zahodnonemška, podobne so bile tudi cene. Večerja za tri je stala okoli 500 vzhodnonemških mark, ki pa smo jih kupili v zahodnem Berlinu po tečaju 1:10.
Naslednje leto je sledilo “tematsko” raziskovanje Coffee shopov po Amsterdamu in odkrivanje londonskih pubov in po vsem tem je padla ideja: A gremo s Transsibirsko na Kitajsko, dokler je še skoraj zastonj ? Jedro ekipe je bilo hitro znano: jaz (zraven je seveda takrat že spadala Petra), Andrej K., Janez F., tik pred zdajci pa se je pridružila še Petrina sošolka iz faksa Stela.
Za prvi maj 1988 smo šli prvič v Budimpešto po karte. Seveda nismo nič opravili, saj so nas odpravili v stari dobri komunistični maniri “Pridite naslednji teden …”. Na srečo smo izvedeli za sorodnico od znanke, ki je živela v Budimpešti in tako smo po nekaj obiskih do konca maja uspešno kupili povratne vozovnice za vlak Budimpešta – Moskva – Peking. Cena do Pekinga in nazaj v de lux kupejih (spalnik samo za dva) 250 nemških mark (danes bi to brez upoštevanja inflacije pomenilo 125 EUR).
O sami poti in do takrat še zelo zaprti Kitajski (samo 400 mest je bilo odprtih za tujce) smo nekaj izvedeli od prijateljev, ki so bili na Kitajskem eno leto prej – 1987. Takrat sem tudi prvič slišal, da obstaja ena “zelo dobra knjiga”, kjer imaš opisana prenočišča, kako priti iz kraja v kraj, kaj je zanimivo za pogledati, itd. – in to je bil seveda Lonely Planet: China Travel Survival Kit. V kuverto sem napisal, da želim to knjigo, dal zraven 5000 DIN in jih poslal na Lonely Planet v Anglijo. Čez kaka dva tedna je prispel moj prvi Lonely Planet vodnik. O kakšnem internetu takrat ni bilo ne duha ne sluha in če danes primerjam pripravo določenega potovanja (praktično vse informacije so oddaljene samo en klik na kompjutru) s tistim, kar je bilo na voljo samo dvajset let nazaj, je danes zbiranje informacij za skoraj vsako potovanje “pis of kejk”.
Konec junija 1988 smo se za dva meseca in pol poslovili od doma in po dveh dneh vožnje smo že bili v Moskvi. Za vlak Moskva – Peking smo imeli karte, vendar brez rezervacije kupeja. Na srečo so nam vse uredili na takratnem predstavništvu jugoslovanskih firm v Moskvi – kljub nekaterim tam zaposlenim Slovencem (celo iz Šk.Loke !), se je najbolj zavzel za nas g. Jović – Srb. Njegova tajnica Nena nas je sprva klicala “moji pilići”, a nazadnje nam je uredila hotel v Moskvi (hotel Mir zraven ameriške ambasade), priskrbela rezervacije za vlak in zmenjala rublje po “ustreznem” tečaju (uradni tečaj je bil 1 dolar: 70 kupejk, na črno pa si dobil za en dolar 7 rubljev). Čakanje v Moskvi je bilo precej duhamorno, saj nam je sovjetska tranzitna viza veljala le 15 dni (za pot po SZ pa si potreboval dober teden), poleg tega pa je Gorbačov vzporedno s svojo perestrojko uvedel tudi popolno prohibicijo na alkohol – vodko si lahko dobil le za dolarje v posebnih prodajalnah za tujce, za vse pa si jasno moral čakati v vrsti (na lastni koži smo občutili, da je komunizem v Sovjetski Zvezi res funkcioniral – “bul šit”).
Takrat sta vozila proti Pekingu dva vlaka na teden – ob torkih ruski (Trans-Manchurian preko kitajske Mandžurije) in ob četrtkih kitajski (Trans-Mongolian preko Mongolije). Najprej sva dobila rezervacijo midva s Petro za ruski vlak, čez dva dni pa še preostali trije za kitajski vlak. Vožnja preko Mandžurije (8.961 km iz Moskve do Pekinga, preko šest časovnih pasov) traja dobrih šest dni, preko Mongolije pa si na cilju v petih dneh in pol (razdalja 7.622 km). Na vlaku imaš restavracijo, kjer je bilo ob dobri menjavi rubljev seveda vse 10x ceneje kot v resnici. Vlak ustavlja vsakih nekaj ur in takrat na peronu že čakajo babuške, ki ponujajo sveže sadje in zelenjavo, pecivo, … Pri šefici vagona (vsak vagon ima svojo šefico) pa lahko dobiš čaj ali kavo.
Prihod v Peking je bil pravi kulturni šok – vsi se ti samo smeškajo, v resnici pa sploh ne veš kaj si mislijo. Hrana v glavnem riž z vsemi možnimi vrstami mesa in zelenjave, za kruh in mleko še niso slišali. Počasi pa se privadiš, palčke so postale nekaj najbolj samoumevnega, po kakem tednu tudi pismenke niso več izgledale vse enake. V restavraciji pa si najlaže naročil hrano tako, da si šel v kuhinjo in pokazal kaj bi rad…
marec 18th, 2009 od Lojze | 6 Komentarjev »
















