life = travel » Blog Archive » Bolivija

Bolivija – Salar de Uyuni

Skoraj celo popoldne porabimo za odločitev o bolivijski agenciji, s katero bomo tri dni potovali po Altiplanu proti Uyuniju. O avtu ni treba veliko razmišljati, saj tako ali tako po Altiplanu vozijo samo Toyotini Land Cruiserji, bolj pomembno je dobiti pravega šoferja, ki je hkrati tudi vodič in kuhar v eni osebi. Med štirimi ponudniki se po pravem “bojnem posvetu” in “usklajevanju cene”, po domače – “glihanju”, nazadnje odločimo za Cordillera Traveller.

Naslednje jutro (29.decembra) najprej v San Pedro de Atacama uredimo izstopni žig iz Čila in že se vozimo proti Andom. V slabi uri se dvignemo na 4480 m (cesta je speljana kar direktno, nobenih serpentin), kjer je sredi hribov meja med Čilom in Bolivijo in takoj zatem bolivijska vstopna kontrola. Bolivijski karabinjerji ne komplicirajo kaj prida, dokumente nam ureja šef agencije, kateremu smo že prej morali dati po pet dolarjev na osebo – je rekel, da nekaj bolivianov (denar v Boliviji) vedno pomaga, če želimo da gredo mejne formalnosti bolj tekoče skozi. Predstavi nam Clementeja – našega šoferja, vodiča in kuharja po južnem bolivijskem Altiplanu, preložimo prtljago v Land Cruiserja in čez eno uro že drvimo po brezpotju.

Glede na prejšnje izkušnje pri gibanju na višinah preko 4.000 m pazimo, da ogromno pijemo, veliko lulamo, vse to pa še pospeši kakšna tabletka bilobila, ki ima podobne učinke kot diamox – seveda je potrebno biti zelo racionalen glede fizičnih aktivnosti. Zadeva preverjeno uspešno funkcionira – tudi naš Vasja nima nikakršnih težav. Clemente nam takoj ponudi “domače zdravilo” proti višinski bolezni – na sedežu poleg sebe ima veliko vrečko kokinih listov, ki jih neprestano žveči. Jasno, da smo poskusili – ampak kakšnega posebnega učinka ni bilo – bolj smo zaupali že preizkušenemu bilobilu.

Pokrajina je kot iz drugega planeta, po domače taka “da gate trga”. Najprej Laguna Verde (zeleno jezero) z vulkanom Licancabur v ozadju (celotna mejna črta med Bolivijo in Čilom v tem delu poteka po vulkanih, ki merijo okrog 6.000 m v višino), sledijo termalni vrelci (Termas de Polques) – temperatura vode okrog 30 stopinj celzija je priporočljiva za zdravljenje artritisa in revme (nekateri plavajo, mi si samo namočimo noge), nato po 20 km vožnje zapeljemo na višino 4.900 m – smo v področju gejzirjev z brbotajočim blatom (Sol de Manana) – povsod naokrog se širi smrad po žveplu. Za zaključek prvega dneva še Laguna Colorada (rdeče jezero) na višini 4.600 m, kjer je rdeča barva posledica alg, planktona in velike vsebnosti mineralov v jezeru, zraven pa se meša bela barva od sode in magnezija. Jezero nudi zavetje ogromnim jatam flamingov. Spimo v preprostem penzionu, kjer nam Clemente pripravi izvrstno večerjo. Spanec seveda ni prav trden – višina 4.600 m naredi svoje, posebej v ženskem delu naše ekipe.

Naslednji dan nadaljujemo po puščavski pokrajini mimo “kamnitega drevesa” (Arbol de Piedra), preko vasi San Juan, nekaj manjših visokogorskih jezer do roba največjega slanega jezera na svetu – Salar de Uyuni. Vmes srečujemo divje vikunje – najmanjša vrsta lam, lame in alpake. Prespimo v “slanem hotelu” – dejansko je celoten hotel narejen iz slanih blokov, tudi mize in stoli.

Zadnji dan z Land Cruiserjem potujemo po Salar de Uyuni, povsem ravno slano jezero na višini 3.650 m (zaradi popolne ravnine služi za kalibracijo satelitov in umerjanje GPS naprav), površina 11.206 km2 – več kakor polovica Slovenije. Zaradi slepeče beline je obvezna uporaba sončnih očal. V dolžino meri skoraj 100 km in na sredini je otok Isla Incahuasi oz. Isla del Pescado, ki je v celoti poraščen s kaktusi najrazličnejših oblik in velikosti (kaktusi zrastejo v višino 1 cm na leto – torej 1 m visok kaktus je star okrog 100 let). Prizor, ko si na vrhu otoka obkrožen s samo belino, je izvenzemeljski.

Ogledamo si še predelovalnico soli in pokopališče vlakov (Cementerio de Trenes). Popoldne na Silvestrovo se v Uyuniju (najbližje malo večje mesto) poslovimo od Clementeja in pripravimo za vstop v novo leto.