life = travel » Blog Archive » Bolivija

Bolivija – La Paz, Lago Titicaca

Uyuni je manjše mestece v JZ delu Bolivije, na višini 3.700 m, iz katerega vsakdo želi čimprej nekam naprej, z eno besedo navadna “vukojebina”. Enostavno ni nič za videti, nič za početi, služi le kot izhodišče za ture po slanem jezeru in naprej po Altiplanu. Problem pa je v tem, ker iz Uyunija ni tako enostavno priti, še posebej za Novo leto.

Takoj po prihodu v Uyuni so nam vsi priporočili, da naj za Silvestrovo raje ne rinemo naprej, saj so Bolivijci znani po tem, da so za Novo leto dva dni res pošteno pijani (sicer ne vem, v čem se tu razlikujejo od Slovencev ?? …). Naslednji dan (1.1.2008) nam počasi Uyuni že preseda in poizkušamo vse možne variante, kako priti do La Paza – glavnega mesta Bolivije (avtobusi začnejo voziti šele 2.januarja). Izvemo, da Aero Sur (bolivijska letalska družba) trikrat tedensko vzdržuje redno letalsko povezavo s prestolnico. Odpravimo se na letališče, kjer zagledamo DC-3, letnik 1952. S šefico letališča se že dogovorimo za karte, nakar pride pilot in pove, da je na letalu prostora samo še za dva potnika s prtljago oziroma vzame vse štiri, vendar brez prtljage. Ko izvemo, da prtljaga v najboljšem primeru lahko pride za nami šele čez tri dni, se odločimo še en dan ostati v Uyuniju (nadaljujemo z igranjem “Človek ne jezi se” in “Črni Peter”).

2. januarja zvečer nam končno uspe odriniti proti La Pazu – dobimo avtobusne karte za Todo Turismo (komfortni avtobus z gretjem). Po celonočni vožnji (12 ur za dobrih petsto kilometrov, od tega 300 km makadama) se zjutraj pripeljemo v La Paz. Na glavni avtobusni postaji takoj opazimo precej policije in ko vprašam prvo policistko, kje lahko dobimo taksi do hotela, nas ne izpusti več iz rok. Z nami gre do taksistov, nam izbere taksista in se tudi dogovori za ceno (8 bolivianov = 70 centov do centra mesta). Taksistu popiše dokumente, zaželi srečno pot in naroči, da ne smemo plačati več od dogovorjenega (kjub temu smo mu dali deset bolivianov, skoraj en euro…).

Že ko smo se pripravljali na pot, smo brali o lažnih taksistih, ki predvsem v La Pazu in Cuscu naložijo nič hudega sluteče turiste, jih odpeljejo na skrivni kraj, oropajo, zadržujejo v ujetništvu dokler ni izpraznjena vsa gotovina preko bančne kartice ali v najslabšem primeru celo ubijejo (primer dveh nesrečnih avstrijskih turistov iz leta 2006). Očitno se Evo (bolivijski predsednik) trudi izboljšati ugled države, zato je povsod prisotna tako imenovana “policia turistica”. Dejansko smo se potem v La Pazu (ko je minil prvi šok iz avtobusne postaje) počutili izredno varno – seveda predvsem v centru mesta in bližnji okolici, saj nočne obiske predmestij vsi odsvetujejo. Vsepovsod (predvsem pred bankami, poštami, državnimi ustanovami) je prisotno ogromno policije s puškami (ker so vsi imeli pleksi ščitnike močno odrgnjene, smo sklepali, da niso povsem brez dela), kar niti ne preseneča, saj je Bolivija najrevnejša država v južni Ameriki (kljub ogromnim zalogam zemeljskega plina in ostalih naravnih bogastev, ki so bila do sedaj v rokah tujcev).

Odkar je bil konec leta 2005 za predsednika izvoljen Evo Morales Ayma je Bolivija postala prva južnoameriška država, ki ima za predsednika avtohtonega prebivalca – indijanca. Kar tudi ne preseneča, saj je obenem delež avtohtonega prebivalstva največji med vsemi južnoameriškimi državami (preko 60% – predvsem indijanci Aymara in Quechua). Evo (bivši pridelovalec koke) je obljubil svojim ljudem konec izkoriščanja naravnih bogastev s strani tujcev, nacionalizacijo tujih družb in si s tem jasno nakopal sovražnike (domače veleposestnike in tuje multinacionalke), ki bi ga radi čimprej zamenjali. Kljub stalnim poizkusom zamenjave (pri tem seveda prednjačijo predvsem ZDA, s svojimi neštetokrat preizkušenimi metodami) se zaenkrat še trdno drži na oblasti (njegov veliki zaveznik in podpornik je venezuelski predsednik Hugo Chavez).

Po precej dragem Čilu, je Bolivija prava “obljubljena dežela”. Kosilo v solidni restavraciji v glavnem mestu La Pazu npr. stane od 1-2 eura na osebo.

Iz La Paza smo se z avtobusom odpeljali proti najvišjemu plovnemu jezeru na svetu (3.800 m) – jezeru Titicaca, ki leži na meji med Bolivijo in Perujem. Copacabana (isto ime kakor bolj poznana plaža v brazilskem Riu de Janeiru) je mesto na bolivijski strani jezera. Po milijonskem glavnem mestu je bil enodnevni oddih v majhnem mestecu na obali jezera Titicaca prav dobrodošel – nizke cene, nevsiljivi a prijazni domačini, odlične postrvi iz jezera, ogled blagoslavljanja vozil v katedrali, obisk otoka Isla del Sol.