life = travel » Blog Archive » Peru

Peru – Machu Picchu

Machu Picchu je kljub izredni turistični obleganosti cilj vsakega obiskovalca Peruja. Odkar je leta 2007 Machu Picchu postal eno izmed sedmih čudes sveta, se je naval turistov na izgubljeno inkovsko mesto še povečal. Izhodišče za obisk ruševin je vasica Aguas Calientes ali Machu Picchu Pueblo, precej neprivlačno naselje ob reki Urubamba. Do Aguas Calientes je možno priti samo z vlakom iz Cuzca, saj do vasi ne pelje nobena cesta. To dejstvo zelo spretno izkoriščajo peruanske železnice “Peru Rail”, saj za štiriurno vožnjo zaračunajo 50 USD na osebo v najcenejšem “backpacker” vlaku, kar je za peruanske razmere svinjsko drago. Precej popotnikov, ki jim vsak dolar nekaj pomeni, zato ubere edino alternativo z avtobusom, ki pa traja dva dni, z nekajkratnim prestopanjem in na koncu triurnim pešačenjem ob železniški progi. Zadnja leta je precej popularen tudi štiridnevni treking – Inca Trail (potrebna je rezervacija vsaj mesec dni vnaprej preko peruanske agencije – vsak dan lahko gre na treking le 500 ljudi), kjer po starodavnih poteh Inkov peš ob spremstvu vodiča in nosačev prideš na Machu Picchu.

Mi smo se seveda odločili za najenostavnejšo varianto – vlak iz Cuzca. Vendar tudi najenostavnejša pot zahteva kar precej truda, saj so karte za vlak razprodane nekaj dni vnaprej (predvsem v času visoke sezone). V našem hostlu v Cuzcu so mi povedali, naj bom na železniški postaji ob petih zjutraj, kjer je vsak dan na razpolago še nekaj kart – in po dobri uri čakanja mi je uspelo dobiti štiri karte. Vlak vseskozi vozi po ozki dolini ob reki Urubamba, kjer res ni prostora še za cesto. Večina turistov obišče Machu Picchu v okviru enodnevnih izletov iz Cuzca, kar pomeni da horde turistov navalijo okrog enajstih dopoldan in odidejo ob štirih popoldan, ko odpelje zadnji vlak nazaj proti Cuzcu. Zjutraj do enajste ure pa je inkovsko mesto prav spokojno in tako smo ga videli tudi mi, seveda pa je potrebno eno noč prespati v Aguas Calientes – prenočišč po zmernih cenah je na voljo dovolj.

Peruanci tukaj res dobro razumejo, kaj pomeni imeti eno izmed sedmih čudes sveta – predvsem v smislu čimvečjega zaslužka. Po oderuškem vlaku te čaka naslednji šok ob nakupu vstopnice (25 USD), če pa nočeš dve uri pešačiti v hrib, te za dodatnih 12 USD osušijo še na avtobusu (za dvajset minutno vožnjo!) – in pravijo, da bodo cene še povišali !! (ja včasih smo pa res prave ovce, ki se pustimo briti do onemoglosti…). No, pa da ne bom samo pljuval – kljub turizmu na deseto potenco, je Machu Picchu vsekakor vreden ogleda (eno najbolje ohranjenih arheoloških najdišč v J Ameriki s spektakularno lokacijo sredi džungle), obvezno zgodaj zjutraj (prvi avtobusi začnejo voziti že ob pol sedmih), ko si med ruševinami praktično sam in lahko začutiš izgubljene inkovske duše okrog sebe. Skoraj obvezen je vzpon na bližnji hrib Wayna Picchu, odkoder se Machu Picchu odkrije še iz ptičje perspektive.

Machu Picchuja osvajalski Španci niso nikoli odkrili in je do leta 1911 osamljen ležal sredi džungle, ko ga je odkril ameriški zgodovinar Hiram Bingham. Kakšno vlogo je imel Machu Picchu za inkovsko civilizacijo še danes ni razjasnjeno. Nekateri menijo, da je bilo mesto postavljeno v času zadnjih let inkovskega imperija, z namenom ohranitve inkovske kulture, druga teorija pravi, da je bilo mesto prazno že v času španskih osvajalskih pohodov, zadnje teorije pa se nagibajo k temu, da je bilo to kraljevo pribežališče, ki so ga Inki zapustili v času španske invazije.

Na poti nazaj proti Cuzcu smo izstopili že v Ollantaytambu, saj smo si nameravali ogledati še “Sveto dolino – El Valle Sagrado”, kjer ležijo nekatera stara inkovska mesta (predvsem Ollantaytambo in Pisac z znamenito tržnico).