S Transsibirsko železnico na Kitajsko (3)

Na jugu Kitajske leži ena najlepših pokrajin – kitajski kras s koničastimi hribi, ki se dvigajo med riževimi polji, vmes pa se vije reka Li. Nič čudnega, da je že Marco Polo na svojem potovanju po Kitajski ugotovil, da je to ena najlepših pokrajin na svetu. Središče dogajanja je majhno mestece Yangshuo, kjer si lahko izposodiš kolo in raziskuješ okoliške vasice. Lahko se tudi povzpneš na kakšen hrib in opazuješ pokrajino iz ptičje perspektive. Dejansko eden redkih krajev na Kitajskem, kjer si lahko nekaj časa sam in se ti ni treba neprestano ukvarjati s “kitajskimi sogovorniki”, ki želijo trenirati angleščino.

V Cantonu, ki leži samo 110 km od Hong Konga smo se poslovili od Andreja in Frleta, ki sta prodala svojo povratno karto za Transsibirsko in iz Hong Konga letela proti Evropi. Midva s Petro in Stela pa smo šli za nekaj dni še v Macao – takrat še portugalsko kolonijo (od leta 1999 posebno administrativno območje pod nadzorom Kitajske) in nazadnje še v Hong Kong – do leta 1997 britanska kolonija. Obe mesti na jugu Kitajske sta takrat dejansko funkcionirali povsem neodvisno od sedanje skupne države. Meja med Kitajsko in obema mestoma je bila res prava meja, za ponovni vstop na Kitajsko si ponovno potreboval vizo. Najbolj očitna je bila razlika v samem obnašanju ljudi. Medtem ko smo se ravno navadili pljuvanja, metanja vsemogočih odpadkov kar na cesto in podobne svinjarije s strani Kitajcev v matični državi, sta bila Hong Kong in Macao kot nekakšna sterilna oaza brez neprestanega pljuvanja in smeti po ulicah, še bolj očitna pa je bila ogromna razlika v življenjskem standardu prebivalcev.

Vožnja z vlakom iz Cantona proti 2300 km oddaljenemu Pekingu je bila svojevrstno doživetje. Od kitajskega “prijatelja” na ulici smo naivno za dokaj ugodno ceno kupili karto za “soft seat – normalni kupe”, poleg tega pa naj bi potovali z ekspresnim vlakom, ki rabi do Pekinga 30 ur. Ko smo prišli na železniško postajo smo presenečeno ugotovili, da karta ni za ekspresni vlak, sedeže pa smo imeli za “hard seat – lesene klopi”. V Peking smo prispeli po 52 urah “nepozabne” vožnje en dan kasneje kot smo načrtovali. Bili smo brez sovjetske vize, ki smo jo nameravali urediti v tistem prostem dnevu v Pekingu. Ob desetih zvečer smo šli na ambasado SZ, kjer je varnostnik po telefonu poklical generalnega konzula, razložili smo mu naš problem in čez petnajst minut se je pripeljal na ambasado. V petih minutah je bila viza urejena, zaželel nam je srečno pot in naslednje jutro smo bili že na Transsibirskem vlaku proti Moskvi. Izredno pozitivna izkušnja s strani ruskega konzula, ki bi jo verjetno težko doživel tudi na kakšni zahodni “demokratični” ambasadi. Dokaz, da se včasih lahko uredi tudi nekaj nemogočega.

Pot nazaj proti Moskvi je bila s kitajskim vlakom “Trans-Mongolian” po progi, ki poteka skozi Mongolijo in se nato 500 km pred Irkutskom priključi na glavni krak. Pet dni do Moskve in še dva dneva preko Budimpešte in po dveh mesecih in pol spet doma.

Od Pekinga in Kitajske smo se poslovili konec avgusta in takrat še nismo slutili, da bo naslednje leto (junija 1989) Trg nebeškega miru – Tiananmen prizorišče krvavega pokola, ko je kitajska oblast z masakrom zadušila študentske proteste …

Yangshuo - kitajski kras
Yangshuo – kitajski kras
s kolesom okrog Yangshuoja
s kolesom okrog Yangshuoja
Moon hill
Moon hill
okrog Yangshuoja 1
okrog Yangshuoja 1
okrog Yangshuoja 2
okrog Yangshuoja 2
na reki Li
na reki Li
Macao - portugalska kolonija
Macao – portugalska kolonija
Hong Kong - britanska kolonija
Hong Kong – britanska kolonija
Hong Kong - Kowloon
Hong Kong – Kowloon
Hong Kong - sami nebotičniki
Hong Kong – sami nebotičniki
vlak Canton - Peking hard seat
vlak Canton – Peking “hard seat”
Mongolija
Mongolija
Mongolija - Ulan Batar
Mongolija – Ulan Batar
na vlaku skozi Sibirijo
na vlaku skozi Sibirijo
Moskva - v vrsti za Pepsi Colo
Moskva – v vrsti za Pepsi Colo
Vladimir Iljič Lenin
Vladimir Iljič Lenin
Rdeči trg ponoči
Rdeči trg ponoči

Recent Entries

Te objave se ne da komentirati.