Z avtodomom po Turčiji (1)
- zemljevid Turčije z vrisano potjo
Turčija je bila v mojih potovalnih planih dolgo časa potisnjena “na stranski tir” – po krivici. Prvič smo jo okusili šele leta 2003, ko smo konec oktobra želeli nekam na morje in ne predaleč (Vasja je bil takrat star šele dobro leto). In nekako logična odločitev je bila Turčija. Ker se aranžmajev preko turističnih agencij (pa naj bodo to tradicionalne agencije kot Kompas ali pa v zadnjem času precej razširjene male turistične agencije, ki se gredo kao turizem na nekakšen popotniški način – isto sranje, drugo pakovanje) poskušam izogniti v velikem loku, so vsi betonski kompleksi od Kemerja, Antalye, Alanye itd. hitro odpadli. Kljub vsemu je Petra poklicala Oskarja in svetoval nam je majhno vasico Čirali (na sredozemski obali), uro in pol vožnje od letališča v Antalyi. Čirali je idealen za vse, ki ne marajo industrijskega turizma, velikih hotelskih kompleksov, hkrati pa ne potrebujejo oskrbe v stilu hotela s petimi zvezdicami (v vasi ni niti enega velikega hotela, ampak preko petdeset majhnih penziončkov). Rezervirali smo majhno hišico za teden dni, z najetim avtom raziskovali okoliške vasi, uživali v turški kulinariki in po enem tednu soglasno sklenili, da se v Turčijo ponovno vrnemo.
No in julija 2005 smo se v Turčijo odpravili z avtodomom ter si jo v dobrih treh tednih ogledali malo bolj detajlno. Preko Hrvaške, mimo Beograda do Niša je vseskozi avtocesta. V Nišu smo zavili proti Bolgariji in prespali v Niški Banji. Specialitete srbske kuhinje v gostilni “Kod devet jugovića” in naslednji dan vožnja mimo Pirota in Dimitrovgrada proti Bolgariji. Na bolgarski meji obvezna dezinfekcija avtomobila za pet evrov (zapelješ čez eno lužo, daš pet evrov in to je to – eno navadno sranje !) in potem direkt mimo Sofije in Plovdiva (spet avtocesta) do turške meje. Nobenih problemov razen čakanja ca. 5 ur za prestop meje (na meji same mečke, audiji in bmwji z nemškimi, švicarskimi … registracijami, notri pa Turki – ravno so se začele počitnice in vsi gastarbajterji gredo domov). Od meje do Istanbula (še slabih 250 km) je spet odlična avtocesta in po 1500 prevoženih km se po dveh dneh utaborimo v kampu tik ob glavnem letališču Ataturk. Šestnajst milijonski Istanbul je res pravo velemesto, ki se lahko postavi ob bok ostalim velikim evropskim mestom. Aya Sofya, Modra mošeja, Cisterne, Palača Topkapi, Grand Bazaar, … cela vrsta odličnih kebapov (Doner, Iskender, Adana, Urfa, …), meze, kofte, raznorazna zelenjava, baklave – njam, njam (se mi že sline cedijo … raje več ne naštevam) od pijač pa jasno turški čaj, odlično pivo Efes, tudi vina so zelo kvalitetna (Kavaklidere).
Iz Istanbula je do Ankare okrog 500 km avtoceste (trije pasovi v vsako smer, lepo urejena počivališča), od Ankare naprej pa se turizem počasi konča (tujca ne srečaš več). Pogledali smo si staro hetitsko prestolnico Hatušo in po Anatolski planoti nadaljevali proti vzhodu mimo Sivasa, Erzincana in Erzuruma. Na turistične kampe lahko v vzhodni Turčiji pozabite. Prespali smo kar ob kakšni kmetiji ali pa na bencinski črpalki. Kadar smo se ustavili na bencinski črpalki in vprašali, če lahko prespimo, so nam črpalkarji vedno pokazali kje lahko parkiramo avtodom, čez nekaj minut pa je že kdo prinesel čaj in običajno kakšno juho. Ko sem začel vleči iz žepa denarnico in hotel plačati nekaj lir so me samo začudeno pogledali – “Saj smo vendar njihovi gostje …” Ko se poleti voziš po Anatolski planoti je klima izredno prijazna (okrog 25 stopinj), saj si vseskozi na višini med 1000 in 1500 metri, zime pa so po pripovedovanju domačinov izredno ostre z veliko snega.
V Erzurumu smo zavili proti Črnemu morju, si ob poti pogledali nekaj gruzijskih in armenskih cerkva, ki so v bolj ubogem stanju (Turki se ne trudijo kaj preveč za ohranitev starih krščanskih cerkva, zraven se običajno bohotijo povsem nove mošeje), se ustavili v Yusufeliju (raftanje na reki Čoruh – v nekem hotelu nas je gazda, ko je videl registrsko tablico Slo, takoj vprašal če poznamo Oskarja – baje vozi k njemu grupe na raftanje) in ob gruzijski meji prišli v Kars. To je najbližje mesto za obisk ruševin stare Armenske prestolnice Ani (leži tik ob Armenski meji). Ani je bil okrog leta 1000 mesto s 100.000 prebivalci in se je po velikosti in pomembnosti kosal z Konstantinopolisom (današnji Istanbul). Zaradi pretrganih političnih odnosov z Armenijo (nepriznavanje turškega genocida nad Armenci leta 1915) se Turki nič kaj ne trudijo vsaj minimalno vzdrževati tisočletne ostanke iz Armenske zgodovine.
Iz Anija vozimo ob Armenski meji proti jugu, kjer se počasi začenja turški Kurdistan. Nekajkrat nas ustavi vojaška kontrola – nekakšen “check point”. Do zob oboroženi vojaki so prijazni, pogledajo potne liste in vprašajo “Tourists ?”, ko jim pokimamo nam takoj pomahajo naj nadaljujemo pot. Ob prvi kontroli smo bili še malo prestrašeni, potem pa smo se prisotnosti vojske (predvsem v Kurdistanu) navadili. Ko se približujemo Dogubayazitu (zadnje mesto pred iransko mejo) se počasi začne kazati 5137 m visoki Ararat – biblijski očak, kjer naj bi pristala Noetova barka …
- Niška Banja – na poti proti Turčiji
- Istanbul – Modra Mošeja
- Istanbul – Aya Sofya
- Istanbul – Grand Bazaar
- Doner Kebap
- Sultanahmet – ena družinska
- most čez Bospor – meja med Evropo in Azijo
- Anatolska planota – povsod žitna polja
- spanje v vzhodni Turčiji – Erzurum
- ostanki krščanske cerkve ob Gruzijski meji
- v Karsu (vzhodna Turčija) s turškimi prijateljčki
- vzhodna Turčija – ob Armenski meji
- Ani – v ozadju Armenija
- Ani – armenska cerkev
- kurjava v vzhodni Turčiji – posušeni iztrebki
- Ararat 5137 m – prvič “v živo”