Z avtodomom po Turčiji (2)
Po štirih dnevih kampiranja brez tuša, je bila topla voda izpod tuša v Murat Campingu pravi blagoslov. Murat Camping, kak kilometer nad Dogubayazitom, tik pod palačo Izaka Paše (daje vtis palače iz Tisoč in ene noči), predstavlja zadnjo postajo popotnikov na poti proti Iranu. Dogubayazit leži na 1950 m in je tipično zaprašeno kurdsko obmejno mesto, kjer je polovica prebivalcev vojska, ostalo pa so švercarji (lokacija slabih 30 km pred iransko mejo je za to idealna, do Istanbula je okrog 1500 km). Za Murat Camping, kakor tudi še ogromno ostalih koristnih napotkov nam je povedal prijatelj Igor F., ki je Turčijo že velikokrat prepotoval na svoji poti proti Indiji. In res, ko se usedemo v restavracijo in naročimo pijačo, pristopi možakar, ki je že na prvi pogled deloval kot gazda. Vpraša od kod prihajamo, saj je zunaj videl naš avtodom, povemo da smo iz Slovenije in da nas je Igor usmeril v njihov kamp. Vpraša če res poznam Igorja F. in ko mu potrdim, da sva prijatelja, me objame in reče “If you are Igor’s friend, than you are my brother”. In tako sem dobil svojega brata Saima – kurda v Dogubayazitu. Seveda je bila večerja zastonj …
Ko sem v Dogubayazitu gledal proti mogočnemu Araratu sem se v bistvu pri sebi že odločil, da grem na vrh. Po nekaj Efesih (pivo) je beseda nanesla tudi na Ararat (Saim namreč organizira odprave na vrh). Povedal mi je, da je zaželjeno minimalno število deset planincev, saj je potrebno organizirati vodnika, kuharja, konje za transport in urediti vsa potrebna dovoljenja (to je obmejno področje – tromeja Turčija, Armenija, Iran), hodi se običajno štiri dni in okvirno smo se dogovorili, da se naslednje leto ponovno vidimo in osvojimo Ararat …
Naslednja postaja je največje turško jezero Van, ki je značilno po veliki koncentraciji mineralov in ekstremni alkaliteti (voda je kot nekakšna milnica). Saim nas je napotil k svojemu bratrancu Ibrahimu, ki ima ob jezeru restavracijo in organizira izlete na otok Akdamar, kjer stoji ena najbolje ohranjenih Armenskih cerkva (Armenija je bila prva država, ki je leta 301 sprejela krščanstvo kot državno vero).
Vožnjo po turškem Kurdistanu (divja, v glavnem skalnata pokrajina) nadaljujemo mimo Bitlisa in Elaziga, prečkamo reki Tigris in Evfrat ter malo pred Malatyo zavijemo v hribe proti Nemrut Dagiju. Nemrut Dagi je s svojimi orjaškimi kamnitimi glavami bogov na vrhu gore eden najbolj znanih in obiskovanih krajev vzhodno od Ankare. Okolica gore in kamniti kipi ustvarjajo neko posebno mistično vzdušje – še posebej ob sončnem vzhodu ali zahodu. Kipe je dal postaviti precej nepomemben lokalni kralj Antioh, ki si je domišljal, da je potomec bogov in si je dal na vrhu gore izklesati svojo podobo, na levi in desni obdan s štirimi “svojimi predniki” Apolom, Fortuno, Zeusom in Heraklejem (vsaj domišljal si je, da so to njegovi predniki). Glave merijo več kakor 2 m v višino in so bile včasih na ogromnih podstavkih, ki pa so jih večkratni potresi precej uničili.
Ustavimo se na bencinski črpalki, da bi malo očistili prednjo šipo zaradi mrčesa, ki se je nalepil nanjo. Črpalkar takoj pokliče dva fanta, ki avtodom opereta kar kompletno. Ta čas ko čakamo, da bo pranje končano dobimo burek in čaj. Seveda spet začudeni pogledi, ko pričnem vleči lire iz denarnice: “Saj ste vendar naši gostje …”
Počasi zapustimo Kurdistan (Kurdi živijo v Turčiji – okrog 15 milijonov, v Iraku – 7 milijonov in v Iranu – 4 milijoni, kljub temu da so narod z lastno zgodovino, kulturo in jezikom, jim nihče ne prizna pravice do avtonomije, kaj šele do samoodločbe) in ponovno se vrnemo v turizem – Kapadokija. Spet lahko prespimo v kampu, večina kampov ima tudi bazene z ogrevano vodo. Vulkanska pokrajina s svojimi nenavadnimi oblikami, ki spominja na površino lune, s poslikanimi cerkvami in turško gostoljubnostjo je tri dni “naša”. Goreme, Uchisar, Avanos, Ortahisar, Urgup, podzemni mesti Kaymakli in Derinkuyu, soteska Ihlara, vožnja z balonom …














