life = travel » Blog Archive » Ararat 5137 m (1)

Ararat 5137 m (1)

: Ararat na tromeji Turčija-Iran-Armenija

Za vzpon na Ararat (najvišja gora v Turčiji) sem se odločil takoj, ko sem ga prvič zagledal. Večerna debata s Saimom v Murat Campingu in okvirni plan za naslednje leto je bil pripravljen (seveda je malo pomagal tudi Yeni Raki). Z avionom priletimo v Van (najbližje letališče), s tem se izognemo dobrih 3.000 km cijazenja po cesti v eno smer (v najboljšem primeru vsaj štiri dni), za vse ostalo poskrbi Saim (vodniki, konji za prtljago, šotori, hrana, dovoljenje turške vojske, državna taksa in posebno dovoljenje s strani Kurdov).

Glavnina ekipe je bila hitro znana: jaz, Petra, Aljoša (Vasja je ostal v oskrbi pri babici), Polona, Urša in Bojan (uncle). Potem sem pa malo povprašal še prijateljčke – eni bi najprej šli, pa so se potem malo ustrašili, nazadnje se nas je nabralo 14 hribovcev – poleg šestih “ta domačih” še: brata Matevž in Tomaž K. (Matevž je po Araratu postal tudi “ta domač”), fotr in sin Tomaž in Jernej L., in dva “mlada para” Mare in Teja A. ter Miha U. in Alenka H. Po pravici povedano me je kar malo skrbelo, kako bo zadeva potekala, saj je 14 ljudi že kar resna skupina. Povrh vsega pa tudi nisem bil povsem stoprocenten ali bo vse funkcioniralo z mojim “kurdskim bratom” Saimom. Nazadnje se je izteklo tako, da se bolje ne bi moglo – odlična ekipa, nobenih problemov, vreme tako kot si ga lahko samo želiš, vseh štirinajst nas je prišlo na vrh, s strani Kurdov pa tudi vse tako kot smo se dogovorili.

Maja in junija smo nabirali kondicijo po naših hribih, dober teden pred odhodom (konec junija 2006) pa smo šli še na aklimatizacijsko turo na Grossglockner, kjer smo prespali v koči (Erzherzog-Johann Hutte) na 3.460 m.

V petek 7. julija smo s Turkish Airlines iz Ljubljane leteli najprej v Istanbul (slabi dve uri) in nato na vzhod Turčije v Van (še enkrat slabi dve uri). Saim nas je s svojo ekipo že čakal in takoj se odpeljemo v Murat Camping, ki leži kak kilometer nad Dogubayazitom, tik pod palačo Izak Paša. Zasneženi vrh Ararata (ugasli vulkan) se nam kaže v prelepem vremenu – napoved za naslednje dni je zelo obetavna. Takoj popoldne imamo že preizkusni pohod – dobro uro v hrib – in Saim pravi, da smo kar dobro pripravljeni. Zvečer prvi kurdski večer z ansamblom “Grup Miraz”, ples z držanjem za mezince, …

Zjutraj pripelje tovornjak, najprej naložimo vso prtljago, nato pa se skobacamo gor še mi. Saim nam predstavi našega vodnika Džumo, hkrati pa pove da gre z nami tudi on in njegova Gizide, ki nam bo kuhala. Peljemo se v hrib dokler gre in nekje na 2.400 metrih se ustavi. Že nas čakajo konji za vso prtljago, mi nosimo samo svoj mali rukzak. Popoldne počasi pridemo v prvi tabor na višini 3.200 m. Kurdski fantje, ki vodijo konje z našo prtljago že postavljajo šotore, s sabo tovorijo tudi mizo in stole. Že prej smo se spraševali, zakaj imajo za enim konjem privezano živo ovco – ko v taboru zaslišimo cviljenje, nam postane jasno, da bo za večerjo pač sveža ovčetina. Pred spanjem gremo še kakih 500 višinskih metrov v hrib, zaradi boljše aklimatizacije. Ponoči se že kar dobro shladi, sicer pa je spanje normalno, saj smo še dokaj nizko. Kljub temu vzamemo bilobil (ginko biloba), ki ima vsaj po mojih izkušnjah zelo pozitivne učinke pri aklimatizaciji (po vzponih na malo višje hribe, kot so Mont Blanc in Kilimanjaro, vsaj približno vem, kaj pomeni višina).

Naslednje jutro tipičen kurdski oz. turški zajtrk (mladi sir, olive, paradižnik, kruh, …) in počasi se odpravimo proti naslednjemu taboru na 4.200 m. Po ca. 5 -6 urah smo že v drugem taboru. Spet postavljanje šotorov, Gizide nam pripravi kosilo, nato pa ponovno 500 višinskih metrov v hrib in nazaj. Vreme je odlično – skoraj povsem jasno. Proti večeru pritisne pravi mraz (kar precej pod nulo), počasi se tudi v glavi čuti, da smo nad štiri tisoč metri (pred spanjem preventivno vzamem aspirin). Saim in Džuma nas zgodaj napodita spat, saj je predvideno vstajanje ob polnoči …