Australia – Down Under (1)
- zemljevid Avstralije z vrisano potjo
O Avstraliji sva s Petro nekaj let kar precej razmišljala. Imela sva povsem resne načrte, da se za par let preselimo tja dol (verjetno bi se potem teh par let kar precej raztegnilo …). Leta 1996 – tik preden naj bi Aljoša pričel obiskovati prvi razred, sva se detajlno pozanimala o avstralskem šolskem sistemu (ugotovila sva, da ni noben bavbav) in pridobila obrazce za avstralsko delovno vizo. Avstralci so takrat še zelo vabili mlade tujce z dokončano fakulteto (predvsem tehnični kader) in za pridobitev delovne vize (situacija se je kmalu potem drastično spremenila na slabše) je bilo potrebno doseči vsaj 90 točk od 120 možnih, pri čemer so bili najpomembnejši pogoji: starost do 30 let (oba sva bila še ravno v mejah), tehnična izobrazba (vsaj glede mene ni bilo problema) in znanje angleščine (kar se nama tudi ni zdela kakšna posebna ovira). Ko sva bila tik pred oddajo prošnje na avstralski ambasadi na Dunaju, se je pričelo dogajati v moji službi … Ustanovili smo svojo firmo, ki je kmalu uspešno “zalaufala” in plani so se povsem obrnili na glavo (tako se pač zgodi večkrat v življenju in moraš se prepustiti toku, nikakor pa ne riniti “z glavo skozi zid”). Kljub temu je želja videti Avstralijo ostala in sklenila sva, da če že ne gremo živet Down Under, jo bomo pa ob prvi priložnosti (to pomeni, takoj ko bo v “šparovčku” dovolj denarja) obiskali kot turisti.
Ker so bile letalske karte ena od glavnih postavk v finančnem planu, je takoj padla zraven še Nova Zelandija. Glede na časovne omejitve okoli dopusta, je bila edina možnost potovanje preko novega leta, ko je prostih običajno deset dni, nič kaj pametnega pa se v službi ne dogaja dva tedna pred prazniki (tista nazdravljanja se lahko mirne duše izpusti) in tudi še dva tedna po praznikih. In tako smo se odločili, da na južni polobli preživimo prehod v novo tisočletje. Potovalni plan smo pripravljali skoraj eno leto (internet je bil že v precejšnjo pomoč, zraven pa obvezni LP), saj je vsako potovanje sestavljeno iz treh enakovrednih delov (priprave na pot, samo potovanje in ponovno podoživljanje vtisov ob ogledu fotk).
V službi in šoli smo si izborili dobrih šest tednov (dobre tri tedne za Avstralijo in tri tedne za Novo Zelandijo) in 3. decembra 1999 iz Zagreba preko Kuala Lumpurja poleteli v Sydney. Odločitev za Malaysia Airlines je bila odlična – takrat je bila to najcenejša karta, hkrati pa smo prvič okusili kaj pomeni leteti z letalsko družbo s petimi zvezdicami. Dvaindvajset urni polet in deset urna časovna razlika sta nas kar dobro zdelala, zato so trije dnevi v Sydneyu minili kot v nekakšnem omotičnem stanju (čez dan smo hodili kot mesečniki, ob treh zjutraj pa smo se zbudili povsem spočiti). Še dobro da smo dva dneva preživeli pri Veljkovih sestričnah, kjer smo s pozno večerno zabavo “presekali” evropski dan in noč in preklopili na avstralsko uro. Veljkove sestrične so bile res “prva liga” (še enkrat hvala!), saj smo se predvsem pri Lynn počutili kakor doma. Tako smo že na začetku potovanja dobro okusili pravi BBC (barbecue) in se seznanili z odličnimi avstralskimi vini.
Avstralija je ogromna država, kjer so ogromne tudi razdalje med večjimi mesti. Pred desetimi leti nizkocenovni letalski prevozniki še niso bili nekaj običajnega kakor danes, zato smo se odločili za potovanje z avtobusom (večurne vožnje z avtobusom kaj kmalu postanejo precej dolgočasne, danes bi vsekakor raje vzel nekaj notranjih letov). Izmed dveh večjih prevoznikov smo izbrali Mc Cafferty-ja in kupili Aussie Pass s 6.000 kilometri. Zaradi pomanjkanja časa pa smo vzeli še en notranji let med Alice Springsom in Cairnsom. Spali smo v hostlih, ki so v Avstraliji zelo urejeni (običajno imajo kuhinjo, kjer si lahko pripraviš kosilo ali večerjo), cenovno dokaj ugodni (sistem kuponov – več kuponov kupiš, večji imaš popust), brez kakšnih starostnih omejitev (običajno smo dobili “family room”, da smo bili skupaj v sobi in nam ni bilo treba spati na skupnih ležiščih).
Sydney nam je poleg Opere, Harbour Bridgea, Akvarija, plaže Bondi Beach ponudil tudi ogled pravkar zgrajenih olimpijskih objektov (Letne olimpijske igre 2000). Iz Sydneya (zvezna država New South Wales) smo potovali v glavno mesto Canberro, ki je povsem novo mesto – zelo urejeno, vendar pa ji manjka tista duša kakršno imata večna rivala Sydney in Melbourne. V Melbournu (država Victoria) smo najeli avto in se zapeljali po “Great Ocean Road” – slikovita cesta speljana ob robu Pacifika. Zvezna država “South Australia” slovi po najboljših avstralskih vinih – predvsem doline v okolici Adelaide (Barossa Valley, McLaren Vale, Clare Valley, Coonawarra, …). Ravno takrat sta po Avstraliji potovala tudi Beno in Barbara, ki sta bila dalj časa na obisku pri Benovem stricu Rajku v bližini Adelaide. Že doma sta nam dala telefonsko številko in dejala, da če bomo kje v bližini, naj pokličemo. Res smo ju poklicali in stric Rajko nas je cel dan prevažal po vinskih kleteh v McLaren Vale. Zelo zanimivo je bilo predvsem to (v primerjavi z našimi vinogradniki), da so vse pokušine v kleteh zastonj. Seveda je zaželjeno, da kakšno buteljko tudi kupiš, nihče pa te ne gleda grdo tudi če samo okušaš odlična avstralska vina …
-
slovo na letališču Pleso Zagreb – Malaysia Airlines B777
- Sydney – center
- Sydney – pred opero
- Sydney – opera
- Sydney – Harbour Bridge
- prvi aborigin na ulici Sydneya – z didgeridoojem
- Bondi Beach – najbolj znana plaža v Sydneyu
- barbecue pri Veljkovi sestrični
- glavno mesto Canberra – parlament
- Great Ocean Road
- dvanajst apostolov – Great Ocean Road
- tipično južnoavstralsko mestece
- Melbourne
- Mc Cafferty – naš avtobusni prevoznik po Avstraliji
- vinske kleti v McLaren Vale (z Benotom in Barbaro)
- McLaren Vale – vinogradi