Nova Zelandija – Aotearoa (1)
Iz avstralskega Brisbanea smo za Božič 25.12.1999 z Air New Zealand leteli v največje mesto na južnem otoku NZ Christchurch. Novo Zelandijo sestavljata dva večja otoka (severni in južni) in nekaj manjših otočkov, s skupno površino 268.000 km2, na kateri živi štiri milijone prebivalcev (od tega jih ima največje mesto Auckland en milijon). Na ozemlju, ki je trinajstkrat večje od Slovenije torej živi samo enkrat več prebivalcev, zato je predvsem južni otok izredno redko poseljen. Po številu daleč najštevilčnejši prebivalci NZ so ovce, ki jih je okrog petdeset milijonov. Nova Zelandija nima kakih posebnih zgodovinskih zanimivosti (npr. arheološka najdišča, muzeji, galerije, stare zgradbe, …), z izjemo kulture avtohtonih prebivalcev Maorov. Za razliko od Avstralije, kjer so evropski priseljenci do nekaj desetletij nazaj dobesedno iztrebljali prvotne prebivalce (aborigine), pa v Novi Zelandiji Maori niso bili deležni tako drastične torture oz. so bili vseskozi vključeni v sodobne družbene tokove. Maorski pozdrav “Kia Ora” je nekako splošen pozdrav novozelandcev, maorsko ime za državo “Aotearoa” pa pomeni dežela dolgega belega oblaka.
Za nas Slovence (ki se vedno radi primerjamo z drugimi in nazadnje ugotovimo, da je pri nas vse itak najlepše ??!!) je navdušujoča predvsem novozelandska narava – visoke gore (novozelandske Alpe s tridesetimi tritisočaki – najvišji Mt Cook 3755 m), ledeniki, jezera, deževni gozd, visoki prelazi, vulkani in gejzirji na severnem otoku, … Po monotoni avstralski pokrajini (poleg nekaj večjih mest: Sydney, Melbourne, Adelaide, Brisbane, Perth, prevladuje puščava in nizko grmičevje) je bila za nas Nova Zelandija (predvsem južni otok) navdušujoča. Novozelandci so dobesedno nori na vse adrenalinske športe in aktivnosti v naravi – pohodništvo, gorništvo, vodne aktivnosti (rafting, kajak, kanu), bungy, smučanje, bordanje, heliski, … in takšen je tudi način življenja v NZ. Dobili smo občutek, da jim materialne “dobrine” kot so razkošne hiše, pločevina na štirih kolesih in podobno ne pomenijo prav dosti (povsem nasprotno kot v Sloveniji) ampak stavijo na kvaliteto življenja v naravi. Zato je tudi nam NZ tako prirasla k srcu. Vsekakor bi se v primeru selitve raje odločili za Novo Zelandijo kakor Avstralijo (kjer je sistem življenja veliko bolj primerljiv z ZDA in neprestanim pehanjem za denarjem). Novozelandci so izredno ponosni na svoje “All Blacks”, državno rugby reprezentanco, saj je to poleg jadranja (vrsto let nepremagljivi na America’s Cup) eden izmed nacionalnih športov. Omenil bi še drugo ime za novozelandce “kiwiji”, ki pa ne izvira od sadeža kivi (tudi sadež je doma na NZ – na severnem otoku imajo ogromne plantaže), ampak od ptiča z imenom kiwi.
Po Novi Zelandiji smo potovali z najetim avtodomom, kampiranje je dovoljeno praktično povsod, predvsem na južnem otoku pa je redka poseljenost idealna za takšen način potovanja. Prvi dan me je sicer malce mučila leva stran vožnje, vendar po treh tednih in prevoženih preko 3.000 km sploh nisem več občutil razlike. Najprej smo potovali po notranjosti južnega otoka, kjer so nas navduševali narodni parki v novozelandskih Alpah s svojimi tritisočaki in prelepimi jezeri, na JZ koncu je področje fjordov (malce spominja na Norveško, vendar precej manj turizma) z najbolj znanim Milford Soundom, nato pa smo se zapeljali proti prestolnici adrenalinskih športov Queenstownu, kjer smo bili 31.decembra 1999 ob 12 uri dogovorjeni s prijatelji Kregarji (Andrej, Anita, Ana so v tem času ravno tako potovali s kamperjem po NZ), da skupaj dočakamo vstop v novo tisočletje …

















