Nova Zelandija – Aotearoa (2)
Novo tisočletje smo skupaj z Andrejem, Anito in Ano pričakali vsak v svojem kamperju na zahodni obali južnega otoka. Praznovali smo dvanajst ur pred ostalimi domačimi, saj je Nova Zelandija točno na nasprotni strani zemeljske oble kakor Slovenija. Naslednji dan smo si zaželeli srečno pot in se ponovno dobili v Aucklandu pred odhodom na letališče. Vedno je poseben občutek, ko se s prijatelji srečaš na drugem koncu sveta …
Zahodna obala (West Coast) južnega otoka je ena najbolj divjih in nenaseljenih pokrajin v Novi Zelandiji. Močni vetrovi, ki iz Tasmanovega morja neprestano prinašajo deževne oblake, zadanejo ob alpske pregrade tritisočakov in na tej strani odlagajo ogromne količine padavin. Zato je ta konec prekrit s pravim deževnim gozdom in skoraj povsem nenaseljen. Dva ledenika (Franz Josef Glacier in Fox Glacier) se zajedata povsem v deževni gozd skoraj do morja.
S trajektom smo se preko Cookove ožine odpeljali v glavno mesto Wellington na severnem otoku. Na severnem otoku je skupina treh vulkanov s prostranimi smučišči, kjer smo se odpravili na enodnevni treking “Tongariro Crossing” po istoimenskem narodnem parku. Na vseh planinskih poteh so koče, kjer lahko prespiš, zanimivo pa je da skoraj nikjer ni oskrbnika, ampak samo skrinjica kamor vržeš nekaj dolarjev za prenočevanje – tudi v nekaterih kampih je podobno. V okolici Rotorue smo si ogledali bogato Maorsko kulturo in se zmrdovali ob vonju po žveplu iz neštetih gejzirjev in blatnih vrelcev. Za konec našega potovanja smo si v največjem mestu NZ Aucklandu pogledali še jadrnice na tekmovanju America’s Cup in 13. januarja 2000 preko Kuala Lumpurja (šestindvajset ur vožnje) odleteli proti domu. Nova Zelandija je ena izmed destinacij, ki v prihodnosti sigurno čaka na moj ponovni povratek (verjetno kakšna kolesarska varianta – NZ je z redko poseljenostjo za to idealna, s heli-ski kombinacijo …).














