Mt Kilimanjaro 5896 m

Po aklimatizacijskem vzponu na Mt Meru je sledil naš glavni cilj – Kilimandžaro (najvišja gora v Afriki). Vsa potrebna dovoljenja nam je uredil šef naše tanzanijske agencije Loya, glavni vodnik je bil Nixon s še dvema pomočnikoma. Ob poti smo nakupili vso potrebno hrano, nosače pa je Nixon izbral na vhodu v Kilimanjaro National Park, kjer se ponujajo za skromni zaslužek. Cena, ki jo je potrebno plačati za vzpon pa nikakor ni skromna, saj znaša okrog sto dolarjev na dan na osebo – torej 400 do 500 US dolarjev za petdnevni vzpon, od česar seveda večino pobere država.

Na Kilimandžaro vodi kar nekaj poti (okrog sedem, od tega ena tudi iz Kenije, ostale vse iz Tanzanije). Odločili smo se za najlažjo in tudi najbolj obljudeno Marangu Route, med vodniki imenovano tudi “Coca Cola” (ena od težjih poti se npr. imenuje “whiskey”). Na tej poti vseskozi spiš v kočah, medtem ko je na vseh drugih dostopih prenočevanje v šotorih. Pot je precej dobro urejena in tehnično povsem nezahtevna, edini in to kar precej resen problem predstavlja nadmorska višina in posledično pomanjkanje kisika – dobra aklimatizacija je predpogoj za uspešen pristop na vrh. Koče so ponovno razporejene na tisoč višinskih metrov, kar naj bi bila maksimalna dnevna višinska razlika, da se izogneš višinski bolezni. Sam Kilimandžaro ima dva vrhova, najvišjega in tudi dostopnejšega Kibo z vrhom imenovanim Uhuru Peak (5896 m) in drugi vrh Mawenzi (5149 m), ki pa je tehnično zahteven in dostopen samo za izkušene alpiniste.

Od vhoda v Kilimanjaro National Park – Marangu Gate (1980 m) vodi prvi dan pot skozi bujen gozd do prve koče Mandara Hut na 2700 m (dobre štiri ure hoje). Nixon nas je ponovno opozarjal “pole, pole – počasi, počasi”, saj ob malce hitrejši hoji hitro začutiš pomanjkanje kisika s pospešenim dihanjem. Po poti vseskozi srečuješ ogromno ljudi, od pravih ameriških turistov do bolje pripravljenih pohodnikov – povsem drugače kot na Mt Meru. Nobeno presenečenje ni, ko v preprosti koči na 3700 m kakšna “fina” američanka vpraša: “Where is the shower ?”. V vseh kočah je ponovno poskrbljeno za odlično hrano, ki pa jo mora vsaka ekipa pripravljati sama (oskrbnik samo skrbi za red v kočah). Zato smo imeli s seboj tudi kuharja, ki je takoj ko smo prišli v kočo že pogrnil naš prt na mizo in nam s tem rezerviral prostor (isti prt smo imeli na Mt Meruju, kakor tudi na Kilimandžaru). Posodo so pomili kar s časopisnim papirjem, meso pa so nosači vse dni prenašali s sabo v plastični vrečki – vsi smo se čudili, kako smo jo odnesli brez kakršnihkoli trebušnih problemov (driska, itd.).

Drugi dan smo v kakih šestih urah prišli do druge koče Horombo Hut na 3700 m, kjer počasi že začutiš malce bolj redek zrak. Od tu se že zelo dobro vidi s snegom pokrit vrh vulkanskega kraterja. Zaradi boljše aklimatizacije smo se povzpeli do 4000 m proti Mawenziju in nato prespali v koči. Tretji dan po šestih urah hoje po precej pusti pokrajini prispemo do zadnje koče Kibo Hut na 4700 m. Koča je brez oken in ko zaide sonce, prične pošteno pritiskati mraz. Na sebe navlečemo vso možno obleko in gremo takoj spat, saj Nixon najavi vstajanje ob polnoči. Dogovorimo se, da bosta naša fanta Aljoša in Luka pač hodila toliko časa, dokler ju ne bo začela zdelovati višina, nato pa se bosta skupaj z mamicama obrnila in z njima seveda eden od Nixonovih pomočnikov – zdržala sta do 5000 m, nato pa ju je počasi zdelalo. Vodnik Nixon je vseskozi skrbel, da ni slučajno kdo ostal sam. Ostali smo nadaljevali in tik pred sončnim vzhodom prispeli na rob kraterja, ki se imenuje Gillman’s Point (5680 m). Težko komentiram kako je bilo z ostalimi, jaz sem na Gillman’s Point čutil precejšnje pomanjkanje kisika, saj mi je srce razbijalo kakor da ga bo razneslo (nekaj je na to zagotovo vplival prehlad z zamašenim nosom). Malce sem se ustrašil (posledica pomanjkanja izkušenj na takih višinah) in odločil, da imam dovolj. Do samega vrha Uhuru Peak (5896 m) je od Gillman’s Pointa samo še dobra ura hoje po robu kraterja in dvesto višinskih metrov razlike. Na vrh je šla samo Tina z Nixonom, ostali pa smo počasi pričeli sestopati. Ko smo ta dan prišli nazaj do Horombo Hut na 3700 m smo se počutili, kakor da smo že spet v dolini, saj smo lahko zadihali s polnimi pljuči. Tudi pivo je padlo na plodna tla.

Peti dan je sledil še sestop iz Horombo Hut v dolino. Kljub temu, da nismo vsi prišli na sam vrh, ni bilo kakšnega pretiranega razočaranja (vsaj pri meni ne), saj se še najboljši alpinisti v Himalaji včasih obrnejo tik pod vrhom … Odpeljali smo se nazaj proti Arushi, sledil je še obisk narodnih parkov …

nabava mesa v mesnici
nabava mesa v “mesnici” ob cesti
izbiranje nosačev na vhodu v Kilimanjaro National Park
izbiranje nosačev na vhodu v Kilimanjaro National Park
Aljoša pred začetkom vzpona proti Kiliju
Aljoša pred začetkom vzpona proti Kiliju
Mandara Hut 2700 m
Mandara Hut 2700 m
dva hribovca pred Mandara Hut na 2700 m
dva “hribovca” pred Mandara Hut na 2700 m
večerja na svojem prtu
večerja na “svojem prtu”
pred Horombo Hut 3700 m
pred Horombo Hut 3700 m
Petra in Aljoša na 4000 m - zadaj Mawenzi 5149 m
Petra in Aljoša na 4000 m – zadaj Mawenzi 5149 m
na poti med Horombom in Kibom - zadaj Mt Kilimanjaro, Kibo
na poti med Horombom in Kibom – zadaj Mt Kilimanjaro, Kibo
tik pred Kibo Hut 4700 m
tik pred Kibo Hut 4700 m
Aljoša pred Kibo Hut 4700 m
Aljoša pred Kibo Hut 4700 m
zgodaj zjutraj na Gillmans Point 5681 m
zgodaj zjutraj na Gillman’s Point 5681 m
Gillmans Point ob sončnem vzhodu
Gillman’s Point ob sončnem vzhodu
pogled iz Gillmans Point proti Mawenziju
pogled iz Gillman’s Point proti Mawenziju
sestop iz Kilija - zadaj levo Kibo, desno Mawenzi
sestop iz Kilija – zadaj levo Kibo, desno Mawenzi
ena gasilska ob vrnitvi v dolino
ena gasilska ob vrnitvi v dolino
banane na tisoč in en način
banane na tisoč in en način

Recent Entries

Te objave se ne da komentirati.