Mt Meru 4566 m
- zemljevid Tanzanije
O Kilimandžaru sem začel razmišljati kmalu po vzponu na Mont Blanc (4807 m) julija 1999. Ko smo šli enkrat naslednje leto skupaj s familijo Murn v hribe – na Kepo, smo malo debatirali o počitniških planih in povsem slučajno na vrhu srečali znanca, ki se je ravno vrnil iz Tanzanije – tudi on je bil na Kilimandžaru. Po krajši debati smo bili z Markotom in Tatjano že dogovorjeni, da poleti 2001 odrajžamo v Afriko. Poleg nas treh (jaz, Petra in Aljoša) in štirih članov Murnove familije (Marko, Tatjana, Luka in Tina) sta se ekipi pridružila še Robert in Marija Bratuž.
Organizacijske zadeve je prevzel Marko in najprej preko interneta pridobil nekaj ponudb direktno od agencij iz Tanzanije, vendar so bile vse cene preveč zasoljene. Za vzpon na Kilimandžaro (5896 m) potrebuješ posebno dovoljenje s strani države Tanzanije (Kilimandžaro namreč leži v Tanzaniji in ne v Keniji, kakor sem tudi sam prej zmotno mislil), ki pa ga lahko uredi samo tanzanijska agencija. Marko je preko “znanca s Kepe” odkril Mirana Šublja Sagmeistra – samostojnega raziskovalca prostega časa, ki je že parkrat potoval v Afriko. Povedal nam je, da z nami ne bo šel, ampak nam priporoča zanesljivega partnerja v Tanzaniji, ki ima turistično agencijo in nam lahko za primerno ceno uredi vse potrebno za vzpon. Hitro smo se dogovorili in po Miranovem priporočilu v plan vključili še aklimatizacijski vzpon na Mt Meru (4566 m) – drugi najvišji vrh Tanzanije ter seveda obisk dveh najbolj atraktivnih narodnih parkov v tem delu Afrike – Lake Manyara in Ngorongoro Crater. Za zaključek smo si splanirali še nekaj dni poležavanja ob Indijskem oceanu – vse skupaj tri tedne.
1.julija 2001 smo iz Dunaja preko Amsterdama s KLM leteli na južno poloblo – v Tanzanijo, ki leži tik pod ekvatorjem. Na letališču Kilimanjaro International Airport nas je počakal šef tanzanijske agencije Loya, ki nas je takoj seznanil s svojim vodnikom Nixonom. Po enem dnevu v Arushi, ki je glavni center za obisk narodnih parkov Serengeti, Lake Manyara, Tarangire, Ngorongoro, smo se odpravili na aklimatizacijski treking na drugi najvišji vrh Tanzanije Mount Meru. Mt Meru je idealna priprava za mnogo bolj popularen Kilimandžaro, hkrati pa je precej manj obiskan in si zato skoraj ves čas sam v prekrasni afriški divjini.
Na Mt Meru je dostop samo po eni poti – Momela Route, vzpon traja štiri dni (tri noči), spanje je v preprostih kočah, ki so postavljene na 1000 višinskih metrov, kar naj bi bila maksimalna razlika, za katero se lahko dvigneš v enem dnevu. Mt Meru leži v narodnem parku Arusha National Park, ki sicer spada med manjše, vendar smo že takoj zagledali prve žirafe, zebre in bivole. Tudi za Mt Meru je potrebno plačati posebno državno takso, kar nam je uredil Loya in podobno kakor na Kilimandžaru znaša dnevna cena na osebo okrog sto dolarjev, v kar je vključen strošek države, vstopnina v narodni park, vodnik, ranger, nosači, kompletna prehrana in spanje. Tako kakor na Kilimandžaro tudi tu vso prtljago nosijo nosači, katere je na vhodu v narodni park izbral naš vodnik Nixon (na koncu je potrebno nosačem dati še posebno napitnino, sicer pravijo, da te hitro obmetavajo s kamenjem).
Prvi dan smo od vhoda v park – Momela Gate (1500 m) hodili okrog pet ur do koče Miriakamba Hut (2500 m). Pot je potekala v glavnem skozi bujen gozd, že prvi dan pa nam je vodnik Nixon vseskozi govoril “pole pole”, kar v Swahiliju pomeni “počasi, počasi”. Če se prehitro vzpenjaš lahko kaj hitro začutiš znake višinske bolezni. Ko smo prišli do koče, nas je že čakala pogrnjena miza in v kuhinji se je pripravljala večerja – glede hrane je bilo vseskozi odlično poskrbljeno. Drugi dan ponovno sledi peturni vzpon (pole, pole) za naslednjih tisoč višinskih metrov do koče Saddle Hut na višini 3500 m. Zaradi boljše aklimatizacije smo se povzpeli še na Little Meru 3820 m, potem pa nas je Nixon zgodaj poslal spat. Zbudili smo se že okrog polnoči in počasi krenili proti vrhu (na višini okrog 4000 m je ponoči svinjsko mrzlo, hkrati pa se že čuti pomanjkanje kisika – preventivno smo vzeli aspirin). Aljoša in Luka sta z mamicama ostala v koči na Saddle Hut, ostali pa smo ob sončnem vzhodu dosegli vrh Mt Meruja 4566 m. Sestopili smo do prve koče Miriakamba Hut, prespali še eno noč in se četrti dan ponovno vrnili v Arusho. Še en dan smo počivali v Arushi nato pa se dobro aklimatizirani odpeljali proti 100 km oddaljenemu Moshiju, izhodišču za vzpon na Kilimandžaro …
- priprave – Storžič
- priprave – Kredarica
- Petra na vhodu v Arusha National Park
- Momela Gate – Aljoša in Luka z rangerjem
- pot na Mt Meru v spodnjem delu
- proti Miriakamba Hut na 2500 m
- Miriakamba Hut 2500 m – zadaj Mt Meru
- prvič zagledamo Kilimandžaro
- Little Meru 3820 m – Petra, Aljoša in vodnik Nixon
- Kilimandžaro iz Mt Meruja ob sončnem vzhodu
- na vrhu Mt Meruja 4566 m
- pogled iz Mt Meruja na krater
- žirafe v Arusha National Parku
- ko ti žirafa prekriža pot
- na ulici Arushe
- avtopralnica v Arushi
- Marko s Tatjano in Petro v Arushi – zadaj Mt Meru