life = travel » Blog Archive » Po Ho Chi Minhovi poti (1)

Po Ho Chi Minhovi poti (1)

: zemljevid Vietnama z vrisano potjo

Vietnam me je zanimal že nekaj časa in takoj po prihodu iz Afrike sem se odločil, da ga v letu 2002 obiščem. Ker v življenju stvari niso “zabetonirane”, se je kljub vnaprejšnjim planom včasih potrebno prilagoditi nekaterim pomembnejšim dogodkom. Tako je bilo leto 2002 v glavnem podrejeno gradnji hiše, julijski selitvi in seveda rojstvu našega Vasje v začetku avgusta. A Vietnam me je kljub temu še naprej “glodal”. Jasno mi je bilo, da pač ne bo mogla iti celotna familija, saj nisem pristaš dolgih potovanj z dojenčki (12 urna vožnja z avionom prav gotovo ni sprostitev ne za dojenčka, ne za starše). Po drugi strani pa tudi vem, da nisem tip, ki bi želel povsem sam potovati po svetu. Tako sva se po družinskem posvetu odločila, da greva sama z Aljošo (takrat je bil star 13 let), Petra pa je ostala doma z malim Vasjo. Potovanje sva načrtovala za december in Petrin edini pogoj je bil, da prideva nazaj do novega leta.

Seveda je bilo tokratno potovanje malce drugačno od prejšnjih, saj sva prvič potovala skupaj sama z Aljošo (oče in sin). 11. decembra 2002 sva preko Frankfurta s Singapore Airlines letela v Singapur. Takoj sva se prepričala, da Singapore Airlines vsekakor ne spada zastonj med “World’s 5-star airlines” – ker je 12 ur na avionu za vsakega “muka”, je vseeno bolje če je ta “muka” malo manjša (že ko pogledaš njihove stevardese “Singapore Girls”, bi se lahko vozil še nadaljnjih 12 ur). Let za Hanoi sva imela šele naslednji dan, zato sva si malce ogledala tudi Singapur. O čistoči v Singapurju sem veliko slišal že prej, zato me niso presenetile opozorilne table na vseh javnih mestih (kazen za kajenje, prehranjevanje, pljuvanje, itd.). Tudi letališče Changi te še vedno fascinira, kjub modernejši konkurenci v bližnjem Kuala Lumpurju.

Štirimilijonski Hanoi – glavno mesto Socialistične republike Vietnam je bil najin prvi cilj. V dveh dneh sva se navadila na sprva skoraj nepredstavljivo prečkanje cest, ko si moraš izboriti prostor med nepreglednimi množicami motoristov, vmes pa se najde še kakšen avto. Ogledala sva si glavne zanimivosti: Ho Chi Minhov mavzolej (Ho Chi Minh je nekakšen vietnamski Tito, ki pa v očeh Vietnamcev še vedno velja za heroja), predstavo v Gledališču vodnih lutk, Muzej revolucije (v glavnem gre za prikaz veličastne zmage nad Američani, še prej pa nad kolonizatorji Francozi), okusila prve vožnje z rikšo, hkrati pa se seznanila s kulinariko severnega Vietnama, ki malce spominja na kitajsko (z razliko, da Vietnamci pojedo kar precej kruha – posledica francoskega kolonialnega vpliva).

Iz Hanoia sva z vlakom ob Rdeči reki potovala proti kitajski meji, kjer živi precej gorskih plemen, ki nekako še vedno poskušajo ohranjati tradicionalni način življenja. Izhodišče za obisk teh plemen (črni H’mongi, rdeči Zao, …) je gorska vasica Sapa ob kitajski meji, od koder sva se z lokalnim vodičem odpravila na tridnevni treking po bližnjih hribih. Med spoznavanjem gorskih plemen sva preizkusila tudi pravo vietnamsko večerjo, v kateri ne sme manjkati kača, pes, in ostale vzhodnjaške specialitete.

Po povratku v Hanoi sva si v Tonkinškem zalivu pogledala še znameniti Halong Bay – Unesco World Heritage Site, kjer se iz vode dviga okrog 3000 otočkov. Pokrajina precej spominja na kraško pokrajino v okolici Yangshuoa na Kitajskem, le da se tu zanimivi koničasti hribi dvigajo iz vodne gladine.