Preko Balučistana do Islamabada
Asalaam aleikum vsem skupaj !
Že nekaj časa ni bilo nobenega glasu od mene. Po pravici povedano smo imeli te tri tedne res prave družinske počitnice in je bil internet bolj postranskega pomena. Sedaj pa je že čas, da malo osvežim stran.
Iz puščavskega Yazda v Iranu smo peljali direktno v Bam, ki je bil do decembra leta 2003 s svojim antičnim mestom iz blata ena največjih iranskih turističnih atrakcij. Potres, ki je zahteval preko 30.000 življenj je dodobra uničil tudi staro mesto s trdnjavo. Kljub precej počasni obnovi pa čar mestu še vedno dajejo datljeve palme.
Po Bamu se prične najvzhodnejša Iranska provinca Balučistan, ki se nadaljuje globoko v Pakistan. Balučistan že dolga leta velja za eno najnevarnejših področij na zemlji, saj tod poteka največja svetovna trgovina z mamili iz Afganistana preko Pakistana in Irana. Mr. Panjali pri katerem smo prespali v Bamu, nam je povedal kako iznajdljivi opijski baroni učijo kamele, da prenašajo drogo preko puščave. Trikrat peljejo kamelo brez mamil, naslednjič pa kamela otovorjena z drogo že sama pozna pot in ponoči ni vojske, ki bi to lahko preprečila. V zadnjem času so se trgovcem z mamili pridružili še talibani, zato je bilo na tem področju že kar nekaj ugrabitev tujcev. Zaradi tega že takoj na izhodu iz Bama proti 400 km oddaljeni iransko – pakistanski meji dobiš policijsko spremstvo (escort), ki se menja na vsakih 50 km. Ker smo to poznali že od ostalih popotnikov nas ni preveč motilo, saj so policaji izredno prijazni in se tudi zelo radi slikajo.
Iranski Balučistan je precej nevarna pokrajina tudi zaradi verskih razlogov, saj so Balučistanci sunitska veja muslimanov, medtem ko so ostali Iranci šiiti. Tako šiiti kakor suniti sprejemajo pet temeljnih stebrov islama: bog je Alah in Mohamed je njegov prerok; molitev petkrat dnevno; dobrodelni prispevki; post v času Ramazana in enkrat v življenju romanje v Meko. Bistvena razlika je v tem, da suniti prisegajo na Koran in njegove sune kot glavni vir verovanja, medtem ko šiiti verjamejo v idejo imama (verskega voditelja), ki nadaljuje pravo razlago Korana in daje napotke v dnevnem življenju. Predvsem v zadnjih letih so se napetosti med obema vejama precej zaostrile – napadi na mošeje in verske voditelje nasprotne veje.
Iransko – pakistanska meja Mirjaveh – Taftan je res meja v pravem pomenu besede. Meja se zapre ob pol treh popoldne in odpre šele ob osmih zjutraj. Prestop te popelje iz še vedno dokaj »evropskega« Irana na indijsko podcelino, v pravo Azijo. Če že ne po drugem, te sprememba vožnje iz desne na levo v Pakistanu opozori na drugačno kulturo in drugačne navade. Policaji in cariniki na pakistanski strani v Taftanu so bili izredno prijazni, ponudili so nam čaj in piškote in takoj dodelili policijsko spremstvo – policaja s kalašnikovko. Policaji so se nato vso pot do Quette (glavnega mesta Balučistana) menjavali na vsakih 50 – 100 km. Do Quette je dobrih 650 km, ob poti srečuješ kamele in primitivne črpalke s kantami prešvercane iranske nafte.
Zgodba zase so pakistanski kamioni, ki z lesenimi nadgradnjami spominjajo na prave vozeče kapelice.
Do Quette so nas spremljali policaji v našem avtu, potem pa smo celo pot preko Sukkurja in Multana do Lahoreja imeli spremstvo s policijskim avtomobilom, v katerem so bili trije do štirje policaji s kalašnikovkami. Na začetku mogoče malce čudni občutki, ampak po nekaj urah se tega povsem navadiš. Tudi ko smo šli na kosilo, nas je zunaj pred restavracijo ves čas stražil eden izmed policajev s kalašnikovko.
Šele po Lahoreju, ko smo zavili na avtocesto proti Islamabadu so nam rekli, da je varno in lahko nadaljujemo sami. V glavnem mestu Islamabadu nismo občutili kakšnih posebnih ukrepov glede varnosti, razen nekaj več kontrolnih točk. Ljudje so povsod izredno prijazni, hrana je značilno pakistansko pekoča. Veliko idej za nadaljevanje poti proti pakistanskim osemtisočakom pa smo dobili od g. Sultana Khana, ki dela pri g.Nazirju Sabirju – legendi pakistanskega alpinizma in prvem pakistancu na Mount Everestu …

















