Karakoram Highway (2)
Asalaam aleikum ponovno iz Islamabada !
Najprej se moram opravičiti glede dostopa do strani. Ja tale tehnika je res eno sranje !? Med urejanjem strani v enem izmed internet kafejev tukaj v Pakistanu, se mi je očitno v geslo pritihotapil virus (upam, da niso imeli Talibani prstov zraven …), ki ga moji računalniški podpori zaenkrat še ni uspelo odstraniti – zato je stran na vseh brskalnikih uvrščena na črno listo. Upam, da bo težava čimprej odpravljena in se bom v kratkem spet razveselil kakšnega vašega komentarja.
Sicer pa smo se po dobrem tednu z Aljošo in Aleksandro vrnili iz pakistanskih hribov – Karakoram Highway (KKH) smo prevozili brez kakih večjih problemov, razen zlomljenega prednjega amortizerja (luknje na cesti so obupne, poleg tega pa kitajci širijo cesto in je vsaka dva kilometra obvoz – vsaj oni temu pravijo obvoz, meni pa se je bolj zdela njiva). Prahu na avtomobilu in tudi znotraj pa raje ne omenjam. KKH bi bil gotovo raj za vse off road-arje, saj včasih res ne veš ali voziš po cesti ali pa bolj off road. No, amortizer so mi poleg ostalih stvari (olje, bremze, klima, …) danes hitro in poceni porihtali na Toyota Islamabad servisu.
Tanka plast asfalta se iz Islamabada vije severno najprej skozi riževa polja severnega Punjaba, nato pa vseskozi ob Indu najprej skozi North-West Frontier Province in pod mogočnimi zasneženimi sedem in osemtisočaki do kitajske meje na Khunjerab Passu (4800 m) ter naprej v kitajsko zahodno provinco Xinjiang. 1200 km skupnega inženirskega dela v 60 in 70-ih letih prejšnjega stoletja je še danes simbol prijateljstva med Pakistanom in Kitajsko in povezava južne Azije z zahodno in centralno Azijo, včasih pa je bila to trgovska pot imenovana »Svilena cesta«. KKH se vije na področju, kjer je največja gostota visokih gora in ledenikov na svetu, saj se tu stikajo tri največja svetovna gorstva: Hindukuš, Karakorum in Himalaja (od 14 osemtisočakov jih 5 leži v Pakistanu: Broad Peak, Gasherbrum 1 in 2, Nanga Parbat in K-2). Cesta je bila uradno odprta leta 1982, 1.maja 1986 pa tudi pakistansko – kitajski mejni prehod na Khunjerab Passu. Vzdrževanje ceste je izredno težavno, saj se neprestano sprožajo zemeljski plazovi, zato si je za potovanje po KKH priporočljivo vzeti kakšen dan rezerve – tudi mi smo morali čakati kakšno uro, preden so nam povedali da bo cesta odprta šele naslednji dan oz. smo šli po »obvozu« na drugi strani reke – za ca. 10 kilometrov smo potrebovali štiri ure (o cesti na obvozu pa raje ne bom govoril – nas je bilo kar pošteno strah).
Iz Skarduja smo najprej mahnili proti indijski meji čez Deosai Plain (planota, ki v celoti leži nad 4000 m je prevozna le z džipom in na tej poti se je moj Land Cruiser kar dobro izkazal), nekajkrat je potrebno kar direkt čez reko, posebna izkušnja pa je prečkanje reke po visečem mostu. V tem koncu je prisotno ogromno pakistanske vojske, saj spor z Indijo glede Kašmirja še vedno ni rešen – vendar pa je trenutno zadeva »zamrznjena« tako da kakšnih spopadov ni več. Pakistanci sicer na svojih zemljevidih področje čez mejo imenujejo »Kašmir pod indijsko okupacijo«.
8125 m visok Nanga Parbat (Killer Mountain) smo si šli pogledat še iz južne strani in sicer smo se odpravili iz Tarashinga na triurni pohod do baznega tabora (3500 m) pod Rupalsko steno, kjer je leta 2005 svojo odisejado doživljal Tomaž Humar. Ko smo domačinom povedali, da smo iz Slovenije, so takoj pokazali Humarjeve fotografije in opisali, kako ga je pakistanska vojska rešila iz stene. Vprašali so nas, kdaj bo postavil novo bolnico v vasi – baje jim je to obljubil po srečni rešitvi … (raje nismo nič komentirali).
Spet smo občudovali lepote Hunze in sedemtisočake nad Karimabadom in Passujem, preizkušali ravnotežje na visečih mostovih in poizkusili marelično juhico, saj je dolina Hunze poznana po odličnih marelicah.
Pakistanci so se dosedaj izkazali kot izredno gostoljubni, prijazni in pošteni ljudje – tudi sami pravijo, da jim Talibani in podobni ekstremisti delajo veliko škodo. Ampak v pogovoru z njimi pa vedno zelo hitro pridejo do vprašanja »Are you Muslim ?« Dosedaj se mi še nikoli ni zgodilo nikjer na svetu, da bi me kdo spraševal o veroizpovedi. Ko jim odgovorim, da nisem musliman, sicer odgovorijo »No problem !«, kaj si v resnici mislijo pa ne vem. Res pa je, da tovrstna vprašanja slišiš od manj izobraženih ljudi in nikoli me to ni vprašal kdo v severnem Pakistanu (v hribih). Še bolj zanimivo je, da ko vprašajo »Where do you come from ?« odgovorim »Slovenia« in seveda ni nikomur jasno. Ko pa začneš naštevati okoliške države in omeniš Bosno jim je takoj vse jasno – seveda moraš povedati, da “Slovenia and Bosna are friends”, saj smo potemtakem prijatelji z muslimani in zato v redu ljudje. Včasih kar ne morem verjeti kaj vse lahko naredi vera … (očitno v tej državi izobraževalni sistem ne funkcionira povsem pravilno). Naleteli smo celo na človeka, ki je povedal, da se je dve leti boril v Bosni (jasno na strani Bošnjakov – muslimanov) ????!!
V zvezi s Pakistanom je potrebno omeniti še kriket – njihov nacionalni šport (igrajo ga v vsaki vasi) in pa dejstvo, da je tudi tukaj alkohol neobstoječa stvar. Po več kakor enem mesecu, odkar sem prečkal turško – iransko mejo, sem na alkohol povsem pozabil in verjetno bi se sedajle moj dohtar kar čudil nad jetrnimi testi (po mojem izgledajo kot od dojenčka) – Andrej, če bereš, pridem na kontrolo po vrnitvi domov .. !!??.
Jutri nadaljujemo proti Lahoreju, kulturni in arhitekturni prestolnici Pakistana, nato pa čez mejo v Indijo. Upam, da bo stran v naslednjih dneh izbrisana iz črne liste in me boste spet razveselili s svojimi komentarji …
- Aljoša in Aleksandra v Islamabadu
- s shalwar kamizom v Skarduju
- dolina Shigar – Baltistan (severni Pakistan)
- Satpara Lake – Baltistan
- Deosai Plains
- prečkanje reke na Deosai Plains
- most čez reko – Deosai Plains
- kriket se igra povsod – otroci v Tarashingu
- Aljoša in Aleksandra – zadaj sedemtisočaki nad Tarashingom
- Raikot 7070 m
- Rupalska stena Nanga Parbata iz baznega tabora na 3500 m
- zajtrk (čokolino) na Rama Lake
- Rama Lake 3600 m
- Rakaposhi 7788 m ob sončnem vzhodu iz Hunze
- Passu – dolina Hunze
- viseči most čez reko Hunzo
- z Aljošo na mostu čez Hunzo
- na KKH – v ozadju Nanga Parbat
- marelice v dolini Hunze
- Batura Peak 7533 m
- odstranjevanje zemeljskega plazu na KKH
- še malo kulinarike: tikka – afganistanski roštilj
avgust 11th, 2009 ob 22:23
Lep pozdrav vsem trenutnim članom odprave !
Danes smo prejeli tvojo razglednico, ki nas je vse Doljake zelo razveselila in nam vzbudila željo obiskati zanimive kraje. Da je pustolovščin na pretek, potrjujejo tvoje novice na spletu. Po slikah sodeč, si se kar dobro vživel v dežele in pokrajine, po katerih potuješ. Očitno ti tudi cestne zapreke ne delajo težav in si postal že pravi mojster vožnje v “nemogočih” pogojih.
Tudi midva z Juretom sva se malo potepala po gorskih krajih vendar sva ostala kar v Eropi oz. Alpah. In sicer sva se odpravila proti Švici in se prvi dan ustavila v Livinju (na meji med Italijo in Švico). Ker nama je bil kraj in celotna dolina zelo všeč, sva ostala kar cel teden in sva raje delala različne izlete v okolico. Kraj leži na nadmorski višini 1800 m in je zelo dobro izhodišče za planinske izlete, za ledeniške vzpone, za kolesarjenje preko prelazov in še številne druge aktivnosti. Posebnost tega kraja je tudi njegov status in sicer gre za prostocarinsko območje zato je tukaj alkohol, tobak, kozmetika, bencin in sladkor zelo poceni. To je tudi razlog, da se dnevno v ta kraj zlivajo množice tursitov, ki preko dneva neumorno trošijo po številnih trgovinah, zvečer pa kraj zapustijo. Poseben status ima ta kraj oz. dolina že iz Napoleonovih časov, ko so tu naselili vojake. Zaradi svoje posebne lege, ob vznožjo dva in tritisočakov ter zaprt z vseh strani ter težko dostopen preko prelazov na višini 2300, je bil kraj na robu izumrtja. S podelitvijotega posebnega statusa, z oživitvijo turizma in trgovine, se je kraj razvil v turistično in trgovinsko “meko”.Danes na tem območju stano živi 5600 prebivalcev in imajo 560 predšolskih otrok. Sicer pa je Livignio znan tudi kot ” mega” snowbord center. No, seveda to je povsem drug svet od tistega kjer potuješ ti, povsod pa naletiš na stvari, ki te navdušijo nekatere pa tuid malo manj. Slabša stran najinega potovanja so cene v Švici zato sva raje tam le kolesarila, živela pa v Italiji. Kljub temu pa me je to območje zelo navdušilo in zagotovo se še vrnem.
Kar pa se Loke tiče je pa še vedno ista scena, vsaj v Utripu tako piše. Ker je pri nas še vedno poletje, sva danes izkoristila lepo popolne in skočila na Bled. Voda je odlična in plavanje do otoka in nazaj je bila res dobra ideja. No, to so zaenkrat novice s prelepe Trate od tvoje sestrične.
Lep pozdrav in srečn še naprej,
Tatjana
avgust 12th, 2009 ob 08:18
Zivjo Tatjana in ostala zlahta s Trate !
Vsakic ko se pojavi kaksen nov komentar se prav posebno razveselim, saj to pomeni da doma se niso vsi pozabili name. No, tole je malo za hec, malo je pa tudi res. Da bi se v Loki kaj posebnega dogajalo se pa niti ne bojim…
Trenutno smo v Srinagarju, prestolnici indijskega Kasmirja, kjer s ta mladima dvema uzivamo na jezeru Dal. Jutri odrinemo proti Ladakhu in se bomo za nekaj dni prepustili budisticnim menihom v okolici Leha, potem pa upam da bojo spet kaksne nove slikce.
Lepo se mejte in se kaj pokukajte na tole stran !
avgust 12th, 2009 ob 21:02
Gledam slike in berem opise…
Ne vem kaj me bolj preseneča ali tvoj izgled ali ozke ceste/mostovi…ne vem če sem ti pravil, ampak sam imam kar nočne more okrog previsnih poti, ki sem jih izkusil po Evropi, kaj mora biti šele preko Himalaje…boš podrobno povedal, ko se vidimo na pivu…
Izgled pa vsaka čast (shalwar kamizom = verjetno “kamuflaža”) si pravi!
avgust 14th, 2009 ob 17:44
Ej men (AK)!
Izgled sem moral malo prilagoditi lokalnim Talibanom. Drugac pa tile mostovi in ceste (da ne govorim o telih prelazih tule v Ladakhu, ki so mal cez 5 jurjev visine) so kar zajebani.
Trenutno v Lehu – Ladakh, kjer se prepuscamo budisticnim mantram. Ja, zdej bo treba tud izgled spremenit (Dalajlama scena), saj sem Alahu pomahal v slovo za dober mesec (zaenkrat me je kar dobro cuval – upam, da bo tako tudi nazaj grede). Ko pridemo do kaksnega mal bolj orng interneta pa spet kaj novega … – upam, da bos se kaj kliknil tle gor !!
avgust 17th, 2009 ob 17:20
Živjo vsem trem!
Kot lahko razberemo iz vsega kar beremo in vidimo se vam dogaja na fulll…nažalost mi take sreče nimamo..doma je kot vedno…delo, delo, delo..zato bo toliko bolj prijalo ko bom čez 3 dni ležala in pohajkovala po korziki…Mami je čez vikend ponovno osvojila Triglav (jaz se odpravi Primož, Amič, Zala in Blaž) nisem mogla pridružiti ker mam rahlo nategnene vezi v levem kolenu (posledica prevelike furje na sihtu),,zato sem mogla z atijem ostat doma:-((( in zaradi tega pregledala več filmov kot v zadnjem letu…Tako da imas sedaj, Ally, na kompu ful novih filmov..no pa sej boš še prekmalu doma pa boš vidla:-)
Lojze-tvoj nov look preseneča (pozitivno), ker se tako lepo zliješ z okoliškimi prebivalci:-) svaka čast! Upam da tamladedva domov ne prideta s podobnim lookom:-)
Ker doma in okolici ni nič novega, vama Aljoša in Ally, predlagam da izkoristita še zadnje dni, Lojze tebi pa veliko popotniške sreče še naprej…vsi skupaj pa se imejte še naprej adrenalinsko fajn…
Drakslerjevi
avgust 19th, 2009 ob 21:23
Živjo Lojze!
Enkratna dogodivščina, upam da ti bo avto služil!
Varno potuj in srečen povratek.
Franci Bogataj
avgust 20th, 2009 ob 07:43
Lojze, veš da nismo pozabili nate. Jesen se bliža in komaj čakam, da bom videl vse fotografije s tvojega popotovanja. Sodeč po fotografijah, ki si jih objavil, je vožnja zelo pestra, pokrajina pa prečudovita.
Srečno in kmalu nasvidenje.
Roman
avgust 21st, 2009 ob 08:58
Hej Lojze in tamladedva,s Tatjano komaj cakava novih novic in fotk.Doma se v bistvu nic nouga ne dogaja hkrati pa ful.Jakob zdej ze poklice Vasja po imenu, Stanko pa kliče kar mami.Kmau boš imel rojstni dan Lojze, pa te prvič ne bo zraven, škoda.No v glavnem se se kaj javiva, pozdrav od vseh ibilata
avgust 21st, 2009 ob 15:48
@Petra D.: Ally se pritožuje, da si vseskozi na njenem kompu (ha,ha …). Sicer pa nam res ni prov nič hudga. Že čez par dni boš pa itak vse izvedela iz prve roke. Pa tudi potem še kdaj poglej na tole stran. In pozdrav vsem Drakslerjevim!
@Franci: Lepo, da si se spomnil name. Zaenkrat brez kakšnih omembe vrednih problemov. Te pa že zdaj povabim na ogled fotk, ko se vrnem nekje proti koncu oktobra.
@Roman: Pozdravljen sosed! Glede prikaza fotk velja kakor sva se dogovorila že pred odhodom. Vsak dan se kaj novega dogaja. Še kaj pokukaj tule gor …
@ibilata: Ibi, zdej bodo pa nove fotke. Kako pa Jakob pokliče strica Lojzeta – verjetno “ati” (mal heca). Ja za rojstni dan je pa tako, da jaz bom zraven, sam tebe ne bo. NIč hudga, pa drugo leto spet. Upam pa vseeno, da mi boš kaj voščila …