Iz Islamabada čez mejo v Kašmir (indijski)
Še enkrat se vsem opravičujem zaradi dostopa do moje strani – črna lista, itd … Nič se bat, sedaj naj bi bila stran čista »ko suza«, kljub temu da na nekaterih brskalnikih še vedno javlja alarm (bo Aljoša porihtu, ko pride domov).
Po povratku iz Karakoram Highway (s ta mladima dvema) sem moral v Islamabadu poleg servisa avta zaprositi še za iransko vizo, če se hočem vrniti domov po kopnem (vsi so mi že prej povedali, da je vizo najlažje dobiti v Islamabadu) – danes sem izvedel, da je viza odobrena, juhuhu …
Iz Islamabada pelje do 360 km oddaljenega Lahoreja odlična avtocesta – trije pasovi v vsako smer, z lepo urejenimi počivališči. Devetmilijonski Lahore (glavno mesto pakistanskega Punjaba) je kulturna, arhitekturna in kulinarična prestolnica Pakistana. Kljub temu, da je bil v zadnjih mesecih kar nekajkrat tarča napadov talibanskih skrajnežev (tarča so policija in vojska, turisti zaenkrat niso imeli nikakršnih težav), je trenutno situacija dokaj mirna. Brez kakršnihkoli problemov smo se sprehajali po mestu – hrana je res odlična – poleg tega je na ogled bogata ponudba Mugalske in britanske kolonialne arhitekture (Shrine of Baba Shah Jamal, Badshahi Mosque, Shalimar Gardens, Lahore Fort, …).
Posebno doživetje pa je vsekakor zapiranje edinega kopenskega mejnega prehoda na indijsko – pakistanski meji (30 km iz Lahoreja): Wagah – Attari Border. To je demonstracija mačizma pakistanske in indijske vojske, s pridihom stare kolonialne angleške šole in primesmi monti pajtona, kjer ob petju nacionalnih himn ljudje na pakistanski strani skandirajo »Pakistan Zindabad!« (naj dolgo živi Pakistan) in obratno na indijski strani (si bom pogledal na poti nazaj). Meja je za prehod odprta od 8 ure zjutraj do 2h popoldne – pol ure pred sončnim zahodom pa se začne polurna ceremonija zapiranja meje, kjer pakistanska in indijska vojska pokažeta svoje mišice. Sicer smešno (mogoče bi podobno lahko uvedli na slovensko – hrvaški meji, ha ha ha – bom predlagal Jelinčiču ko pridem domov), ampak to počnejo vsak dan že od razglasitve neodvisnosti leta 1947 (in to kljub trem medsebojnim vojnam) …
Prestop meje naslednji dan je bil brez kakršnih koli problemov (pregled viz, karnet, številka šasije, prvič so mi pregledali prtljago v avtu – sicer bolj površno) – tri ure in že smo bili v Indiji. Do 30 km oddaljenega Amritsarja je slaba ura in prva stvar, ki sem jo poiskal v Indiji je bil bar, kjer točijo Kingfisher (poleg Godfatherja) najbolj poznano indijsko pivo. Po dobrem mesecu samih čajčkov, pepsi col, fant in podobnega sranja je sedlo na plodna tla … (v času monsuna je zelo vroče, preko 40 stopinj, ob upoštevanju precejšnje vlage si lahko predstavljate kako prija hladno pivo …)
Amritsar je Sikhovsko sveto mesto in gotovo najpomembnejši je zlati tempelj. To je paša za oči in hkrati prvo spoznavanje Sikhizma kot vere, ki je nasprotovala kastnemu načinu življenja v pretežno Hinduistični Indiji (o tem več v naslednjih prispevkih – moram še malo preštudirat vse skupaj, da ne bom trosil kakšnih neumnosti) in težila k enakosti med ljudmi.
Preko Jammuja smo zapeljali v indijske hribe in hkrati v najbolj sporno in tudi najbolj nemirno zvezno državo Indije »Jammu & Kashmir«. Nekateri jo imenujejo tudi Indijske Alpe ali Nebeška Dolina. Področje je geografsko, politično in versko razdeljeno na tri področja: Hindujski Jammu, Budistični Ladakh in Muslimanski Kašmir. Kašmir je bil v zadnjih petdesetih letih prizorišče treh vojn med Indijo in Pakistanom (obe državi si namreč lastita pravico nad celotnim teritorijem) in zato ne preseneča ogromna koncentracija indijske vojske (vsakih 100m med vstopom v Kašmirsko dolino in Srinagarjem je na razdalji 80 km prisoten najmanj en vojak). Trenutno je situacija relativno mirna, saj sta si obe državi že pred leti prizadevali za dosego trajnega miru in dokončno določitev mejne črte, vendar skrajneži iz obeh strani vedno znova preprečijo dokončno uresničitev tega cilja.
Tridnevno lenarjenje na jezeru Dal v glavnem mestu Kašmirja – Srinagarju, je bilo dobrodošlo za vse. Houseboats – razkošno opremljene majhne ladje parkirane na jezeru so ena glavnih znamenitosti Srinagarja. Tu lahko lenariš, okušaš domačo kašmirsko hrano ali pa se zapelješ po jezeru z majhnim čolničkom – šikaro (lahko sam, lahko pa najameš veslača – podobno kot gondoljer v Benetkah). Pravzaprav se ti sploh ni treba premakniti z ladje, saj se s šikarami stalno mimo vozijo prodajalci vsega mogočega (od spominkov, kašmirskih izdelkov, hrane, pijače, spominskih kartic za fotoaparat, toalet papirja, pa tudi denar lahko zmenjaš, nazadnje te vprašajo še če bi kaj hašiša, …).
V Srinagarju so mi še enkrat pošvasali nosilec prednjega amortizerja (Pakistanci so to naredili bolj na hojladri in se mi je že na poti v Kašmir ponovno odlomil). Seveda je bila delavnica na ulici, orodje pa kladivo in dleto, ter seveda švajs aparat. Ampak so kašmirci konstrukcijsko zadevo ojačali po mojih navodilih in tudi švasali pod mojim nadzorom in zaenkrat (prevozili smo cel Ladakh) zadeva odlično drži (mislim, da bo zdržala do doma).
Iz muslimanskega Kašmirja smo tik ob pakistanski meji krenili proti budističnemu Ladakhu in za dober mesec sem se poslovil od Alaha (ki me je po svojih deželah kar dobro čuval …) in se prepustil budističnim mantram …
- Lahore – kulinarična prestolnica Pakistana
- Lahore – Shrine of Baba Shah Jamal
- Badshahi Mosque – Lahore
- Shalimar Gardens – Lahore
- pakistansko – indijska meja: Wagah Border
- Wagah Border – “razpucavanje mišic”
- obrazi Indije – Sikh
- Amritsar – Golden Temple
- pred zlatim templjem
- Dal Lake – Houseboats
- notranjost naše Houseboat
- shikare na Dal Lake
- ta mladadva s shikaro po Dal Lake
- Kashmir – Dal Lake
- sončni zahod na Dal Lake
- servis Land Cruiserja na ulici v Srinagarju
- Kashmir v Sonamargu
- iz Kashmirja proti Ladakhu – prelaz Zoji La 3529 m
avgust 21st, 2009 ob 20:02
no končno…verjetno si niti ne predstavljaš da je predolgo čakanje na nov paket dogodivščin kar naporen…
po slikah sodeč, rabiš še malo časa za pravo asimiliacijo med indijce, ker ti turban še ni ravno uspel v prvem poskusu…
glede meje Wagah pabi bilo zares dobro da gredo bratje Podobnik in polkovnik pl. Jeličnič na študijsko ekskurzijo. Ko se vrneš jih moraš navdušiti (ne bo težko).
“Toyota servis” pa bi tudi dobil koncesijo, verjetno tudi za prodajo originalnih rezervnih delov…posnetek me spominja na pit-stop v Monzi…
veliko sreče še naprej!
lpa
avgust 21st, 2009 ob 22:19
Dragi ALA!
Moram reči, da mi je kar odleglo, da ste prišli do Indije?! Zadnje čase je bilo toliko “čudnih” vesti iz držav, kjer ste se potepali, da se mi zdaj Indija sliši ful dobr. Ja tole današnje poročilo je bilo zanimivo prebrati in slike so tudi zelo lepe.
Še veliko zanimivih doživetij, pa pazite nase, pa lep pozdrav od vseh “anklovih”, še posebej pa od mame Kati.
avgust 22nd, 2009 ob 06:14
@ AK: Ej Andrej, po hribih je bolj tako tako glede interneta, sedaj smo pa spet on-line. Sem že sam mislil organizirati ekskurzijo za Jelinčiča (pozabil sem pa na Marjana P.&Co.), da uvede malo dinamike v slovensko-hrvaških odnosih (odprt samo en mejni prehod 6 ur na dan, zvečer pa vsak dan zapiranje meje in postrojavanje … – mal heca mora bit). Glede Toyota servisa ti pa raje ne pravim – modeli (bilo jih je ene 10, eden s kladivom, eden z dletom, tretji je podajal elektrode, itd.) so imeli napisano nad lokalom tablo “Royal Welding Works” in ko sem to videl me sploh ni več skrbelo … Ampak nosilec amortizerja po vseh zajebanih cestah Ladakha začuda še vedno drži !! Ajd, smo na vezi.
@ Stanka: Dolgo ni bilo nič glasu od tebe. Verjetno nisi upala kliknit na stran zaradi opozorila o okuženosti. Mogoče opozorilo še vedno javlja, ampak nič se bat, vsi virusi so počiščeni … Indija je trenutno res precej bolj varna kakor prejšnje države, vendar je tu večji problem drobni kriminal, ki pa ga v Pakistanu in Iranu ni. No, zaenkrat nobenih problemov. Trenutno smo v Chandigarju, 200 km nad Delhijem, danes gremo v Agro pogledat Taj Mahal, jutri pa v Delhi, kjer se dobimo z Veljkotom. Pozdrav vsem, še posebej mami Kati. Še kaj klikn gor …
avgust 23rd, 2009 ob 22:01
Verjetno se ti bo malo “civilizacije” prileglo, amapk hitro se boš moral privaditi na F! stil vožnje po Iniji, predvsem na prehodih če železniško progo si vedno pribori pol-position, drugače boš luzer.
Nikakor pa ne morem razumeti lahkotnosti prehajanja najvišjih prelazov na svetu…kaj ceste, zrak, prepadi,vreme…boš moral res detajlno razložiti…
Ravno prav hladnega piva ti želim…
lpa
avgust 24th, 2009 ob 05:13
Andrej, glede indijske vožnje mam zdej že mal občutka in je kar kriza. Smo šli iz Chandigarha (ene 200 km nad Delhijem) direkt proti Agri (200 km pod Delhijem), vidim na zemljevidu National Highway 1 in potem do Agre NH2 (kao štiripasovnica), mal računam in si mislim 2x po tri ure – ene deset ur smo pa res vozili: na enem pasu (voznem) so krave, rikše, vprega, itd. po prehitevalnem pasu se pa vozi, če se … kar naenkrat po mojem prehitevalnem pasu nasproti pripelje kamion in mi ful blenda naj se umaknem … Toliko o prvih vtisih vožnje, ostalo pa kasneje … ja, gor na 5000m pa gre brez problema, sam zadaj se kadi črno, kot iz kakšnga starga dojca (ni lufta) …
avgust 26th, 2009 ob 18:22
Dragi Lojze ko gledam te cudovite slike krajev po katerih potujete mi je kar zal, da se nisem se jaz prijavila na potovanje. Ti si nam vse te daljne nneznane dezele priblizal.Ker ste na slikah vsi je to bolj zanimivo in domace. Cakamo novih dogodivscin in lepih slik. Lep pozdrav Irena
avgust 29th, 2009 ob 06:45
Irena ! Lepo, da se tudi na Fužinski kdo še spomni name. Sem že mislil, da ste me kar odpisali … (no mal heca). Če bo vse tako kot do sedaj, bo še kar nekaj slik, sicer pa več takrat ko me Petra pripelje do doma … (sredi oktobra). Računam na še kakšen komentar!!!
september 1st, 2009 ob 13:14
VSE NAJBOLJŠE!!!!
Upam da objaviš kakšno sliko s torto in indijci v ozadju…
Lepo potuj še naprej!!!
september 1st, 2009 ob 13:27
Vse najboljše tudi od Pravokotnic!
september 1st, 2009 ob 15:17
@AK: Andrej, hvala za čestitke … Ej torta in Indijci bo bolj težko, ker zdej sva v Nepalu – Kathmandu (najbolj vzhodna točka moje poti). Ampak tisto glede “pole position” pred železniškim prehodom drži tako kot si ti reku. Huda scena …
@Lučka: Hvala za čestitke od Pravokotnic. Sem vidu na mejlu fotko – hude mačke … raj ne bom komentiru, ker tudi nepalke so fejst babe … Ok, mal heca, lepo se mejte in še kdaj klikn na tole stran …
september 1st, 2009 ob 16:08
Lojze, vse najboljse za rojstni dan.Soseda, meznarjeva mama mi je zaupala, da velikokrat moli zate, da se bo vse srecno koncalo, mi tud, v bistvu pa potujes po svetih dezelah in ni problema.Danes si pa daj duska, saj je se posebno tvoj dan.Mi te vsi lepo pozdravljamo, mau kasnej bomo se enga na tvoj zdravje sli spit.lp jakob, matevz in ursa-pepetovi
september 2nd, 2009 ob 13:45
Urša, še dobro da se kdo iz Fužinske občasno spomni na mene. Hvala za čestitke. Povej mežnarjevi mami, da do sedaj b.p. in upam da bo tako tudi na poti proti zahodu, torej domov. Na zdravje pa še kaj klikn tuki gor !!
september 2nd, 2009 ob 20:18
Ja, pozdravljena Lojze in Veljko !
Upam, da sta dobro zalila prvi šolski dan (pa ne zaradi šolarčkov!)
Danes vama že kar malo zavidam, saj je mojega dopusta konec. Z Lukom imava pred sabo še 3 hudo delavne dni pri 40°C, da pospraviva barko za zimovanje, vidva pa sta tam nekje v višavah, kjer gotovo ni tako vroče.
Srečno in se še kaj javimo,
lp iz Turčije
september 3rd, 2009 ob 09:25
Marko,
prvi šolski dan sva kar dobro prestala – tukaj v Nepalu nama ni nič hudega. Pivo Everest, tudi kakšen kozarček rujnega smo zrihtali za rojstni dan, drugače pa cel kup stejk housov in to govedina iz Indije (kar ne moreš verjeti, saj je krava v Indiji zaščitena bolj kot človek), baje da to urejajo indijski muslimani. V Kathmanduju je prav idealna klima in kar prija po švicanju v Indiji. Lepo se mejta in se slišmo …
september 4th, 2009 ob 09:09
Lojze, mi Pepetovi skoz mislimo nate, sam kliknemo mau manjkrat, to je pa res. Slisim da je prislo do manjsih nevsecnosti, ampak vse se da resiti a ne, tudi to je del avanture. Pr nas je prisel prvi resen dez, ki bo menda prinesel ohladitev, jesen prihaja, in z njo pocasi blizje tud ti.Ja smo spil muskat na tvoje zdravje.Jutr gremo pa za en teden na Losinj, se slismo cez en teden.
Pozdrave posilja tud moja Tatjana
lp u
september 4th, 2009 ob 16:31
Pozdravljen
Se oglasim tudi jaz, čeprav vso zadevo spremljam neopazno.
Po poslušanju prvih vtisov otrok ko sta prišla domov, vsi ki ostajamo doma veliko zamujamo.
Se mi zdi da bo zanimivih doživetij in čudovitih fotografij za celo knjigo.
Srečno še naprej in lep pozdrav iz danes deževne Loke
Breda in trenutno odsoten Boštjan
september 5th, 2009 ob 13:19
@ibilata: ursa, zaenkrat je vse pod kontrolo … Sicer pa si ti kar redna obiskovalka moje strani, kritika je letela bolj na ostale … Ja zdej pa res samo se mesec in pol in se vidimo. Od sedaj vozim samo se v smeri zahoda !!
@Breda D: Oj, to je pa presenecenje, da tudi ti malo pogledas na mojo stran … Sicer pa si vse o avgustovskem delu poti izvedela iz prve roke, ostalo pa sledi ko pridem domov. Midva z Veljkom sva trenutno v Pokhari (Nepal), 200 km od Kathmanduja proti zahodu. Se kaj klikn gor … in pozdrav v Hafnerjevo naselje
september 5th, 2009 ob 16:17
dragi LOJZE, za rojstni dan sva ti poslala mesic, ker sva bila na morju, ga bos dobil verjetno enkrat kqasneje. Se enkrat ti iskreno cestitava,da bi na tvoji yanimivi poti teklo tako kot si zelis in nas bos na koncu doma razveselil s svojimpripovedovanjem. Tudi mi te ze pogresamo, da se bolj redko oglasim je to,da nisem tako vesca racunalnika, seveda pa vse tvoje slike in komentarje preberemo in pogledamo. Oglasi se kmalu spet. Lepe poydrave Irena in Matjaz
september 5th, 2009 ob 16:55
Irena in Matjaz,
hvala za cestitke, na zalost tu v Nepalu nas telefon ne dela in mesicov ne morem prebrat, verjetno bodo pa ze izbrisani ko prideva nazaj v Indijo…
Vesel sem, da vcasih malo pokukata na tole stran in upam da bosta se naslednji mesec in pol ko se ponovno vidimo (ko me petra pripelje iz tehrana preko armenije in gruzije domov …)
september 5th, 2009 ob 17:35
Lojze, slisim, da si bil oropan. Ali ga nisi mogel butnt. Zdaj bo treba na ambasado. Tam te morajo oskrbeti z dokumenti.
Je pa dolga, tile trije, štirje meseci, kaj. Lepo se imej še naslednje dni.
Matjaz
september 6th, 2009 ob 21:38
Kva so te, oropal? Še dobro, da maš odvetnika s sabo, valjda ste se kej zmenili… To pri “ultimate survivingu” nekako paše zraven, upam, da sta oba v redu in cela. Ostalo bo že… Zajebaval se bomo pa pol, ko se vrneta. Javi se in srečno! blaz
september 6th, 2009 ob 22:44
Dragi Lojze!
Veš tudi midva sva ti želela voščiti s sms-om,pa ni uspelo. No danes sva pa prišla z dopusta in seveda takoj na tvojo stran, sicer pa itak velja 1 teden:vse najlepše, pa čimanj zapletov, pa srečno pot domov.Lojze res zanimivo pišeš in slike so tudi zelo lepe, seveda pa bo tvoja pripoved v “živo” še bolj zanimiva.
Še enkrat srečno in lep pozdrav obema! S in B
september 10th, 2009 ob 06:18
Par dni sva bila z Veljkom v dzungli in po hribih, zato nic glasu od mene. Sedaj sva v Rishikeshu (svetovna prestolnica joge), malo nad Delhijem.
@ Matjaz, tale da so me oropali je mal prehuda. V Loki se to sicer verjetno slisi zelo dramaticno, pa ni. Sli smo na en velik festival v Kathmanduju (velika mnozica ljudi) in sem malo fotkal okrog pa mi je en profesionalc izmaknil denarnico iz zepa na nogi (dosedaj mi se nikoli niso nic ukradli in izgleda, da se mora vsakemu to enkrat zgoditi, kljub vsej previdnosti). Pa ni problema, je bilo notr slabih 100 evrov (davek za nepalske maoiste) – ostalo imam na drugih varnih mestih. Kartice mi je Petra takoj preklicala, voznisko in osebno bom pa uredil ko pridem domov. Pasos je bil pa na sreco na drugem mestu. Tako, da nisem potreboval odvetniske pomoci, niti ambasade. Toliko o tej denarnici, da ne bo prevec napihnjenih zgodb … Jaz sem nanjo ze pozabil. Ce ne bo kaj hujsega, bom rekel da sem brez problemov prirajzal domov.
@ Blaz, glede tegale “ropa”, ki niti ni bil rop (rop se slisi, kot da so mi noz pritisnili na vrat …) sem zgoraj dost detajlno opisal. Z Veljkom sva oba brez problema in vsak dan v vsakem pogledu bolj in bolj duhovno rasteva … Tukaj v Rishikeshu so itak vsi poduhovljeni, pa se Ganga tece tik pod najinim Guest Housom. Ajd vidim, da postajas redni obiskovalec tele strani – kar tako naprej in se kej se oglas !!
@ Stanka in Bojan, hvala za cestitke. V Nepalu ni bilo nic s SMSi, sedaj v Indiji sem pa spet priklopljen. Hvala tudi za vzpodbudne besede, zaenkrat brez kaksnih resnih problemov. Konc tedna pa sledi nov prispevek – Nepal, pa le malo pokukaj …
september 10th, 2009 ob 09:25
No lepo slišat da si (sta) ok!
Je pa malo čudno da so v tistih hribih taki materialisti, da kradejo…sem si malo drugače predstavljal, ko sem poslušal Dalajlamo…
Edina svetla točka ostaja tako verjetno samo še Burma in S. Koreja z “bruto družbeno srečo”…bo treba pogledat…
srečno!
lpa
september 10th, 2009 ob 10:14
Andrej, ti si eden najbolj rednih obiskovalcev tele strani – svaka cast !! Upam, da se bos se en mesc in pol tako redno javljal …
Ja jebi ga, tud jaz sem mislil, da ljudem po nepalskih hribih denar ni pomemben, ampak odkar so maoisti v nepalski vladi, ocitno rabijo denar. Upam, da jim bo tistih mojih 100 evrov kaj koristilo. Sicer pa imam kljub temu o Nepalu zelo pozitivno mnenje (prijetni ljudje, bistveno manj vsiljivi in manj gnece kakor v Indiji). Sedaj pa se par dni Indije in naslednji teden spet pod Alahovo okrilje (tam sem bil dosedaj bolj varovan, upam da me bo tudi nazaj grede tako cuval). Konc tedna pa vec o Nepalu. Smo na vezi …
september 10th, 2009 ob 17:20
Aloisio zdravo,
sedaj ko sem na te sliki pred zlatim templom videl z brado – si pridobil vse točke, ki so ti mankale do popolne identifikacije z pravim vzhodom.Ker se ti pot počasi obrača nazaj, ti želim še kak dobr postanek pri Pakistanskih talibih (”Peshawar is a must”).Kako imaš z zasedenostjo posadke, po kakšnem okvirnem datumskem planu se vračaš?
Uživaj počas, tuki se svet vrti prehitro.
Lp Brane
september 10th, 2009 ob 17:34
Ej Brane, kaksno presenecenje da si se tudi ti oglasu …
Ti povem da tale identifikacija z vzhodom je res popolna – najprej Lord Budha, sedaj pa Siva, Ganes, Hanuman, Braman, Visnu … Se mi ze kar sanja od vseh teh bogov.
Glede postanka pri talibih pa ti raje vec povem ko pridem domov – se jim bom izognil v velikem loku. Ves situacija v Pakiju je se vedno precej “serious”, tako da Peshawar ni prevec priporocljiv (mogoce pa greva naslednjic skupaj, ko se zadeva malo stabilizira!)
Posadka pa je trenutno Veljko do Delhija, konc tedna pa se mi pridruzita dve bejbi, ki bosta z mano tri tedne do Tehrana …
Ajd, se kej poglej gor
september 15th, 2009 ob 12:02
Hej Lojze in popotniki, tvoj blog se bere ze kot kriminalka al pa dr.roman. Mi smo nazaj iz Lošinja, cel teden je pihala burja, voda mrzla, ampak Jakob se je ravn tko kopal, midva pa ne.Ja, divje izgleda ko prečkas reko brez mostu.Poduhovljen bos pa res mau ratau, mogoce nam mal o jogi in njenih dobrih učinkih mau razložiš k prides, mau se hecam.Uzivejte v Pakistanu, mi pa nazaj na delo. Aja, a ves da je Vasja dobil prvo plombico, se je drzal k profesionalac, sm naredila brez problema, on pa prav da obvladam posel,HA, Ha
Dzi se in srecno se naprej mi3
september 19th, 2009 ob 11:16
Oj Ibika !
Mogoce pa drugo leto namesto Losinja raje planirajte morski dopust v Pakistanu – te vsaj ne bo sonce ozgal, ker se bos morala oblecena kopat … Glede duhovne rasti itd. ti bom pa doma lahko kar precej povedal. Ajd, lepo se mejte, cez en mesc se pa vidimo !!!