life = travel » Blog Archive

Ladakh

Medtem ko je Kašmir že vse od razglasitve neodvisnosti leta 1947 predmet spora med Indijo in Pakistanom pa je budistični Ladakh vseskozi relativno nedotaknjen od vseh tovrstnih sporov. Ladakh, košček Tibeta, ki je bil transplantiran v Indijo, je prepreden z divjimi rekami in obkrožen z zasneženimi gorami – nekaj najvišjih prelazov na svetu pa v poletnem času omogoča povezavo s Kašmirjem, Zanskarjem in dolino Manalija (zvezna država Himachal Pradesh) na drugi strani.

Iz Srinagarja smo ob pakistanski meji (ločnica med Pakistanom in Indijo je bila po dveh letih vojne, takoj po razglasitvi neodvisnosti, določena s strani Združenih narodov leta 1949, vendar je do sedaj ni priznala nobena od vpletenih strani – Line of Control tako ostaja kot nekakšna neuradno določena meja) prevozili prvega od gorskih prelazov – Zoji La 3529 m, ki deli Kašmir in Ladakh. Prelaz je odprt od maja do oktobra, medtem ko je v zimskem času povezava z Ladakhom le po zraku preko letališča v Lehu. Že Brane mi je povedal zanimivo zgodbo (pred leti je kolesaril preko teh prelazov – sedaj ko sem to videl, mu lahko rečem »svaka čast«), da je konec septembra vprašal za naslednji avtobus proti Manaliju (ko je zapadel prvi sneg) in so mu rekli: »Mister no problem, next bus is in March next year…«.

Ladakh je vsepovsod obkrožen z visokimi gorami in dolina Inda ga geografsko razmejuje s Tibetom na vzhodu, Kašmirjem na zahodu in Himachal Pradeshom na jugu. To divje področje je zatočišče ene zadnjih nedotaknjenih budističnih skupnosti na zemlji. Od novembra do maja je Ladakh praktično odrezan od ostalega sveta, poleti pa dostop otežuje prečkanje nekaj najvišjih prelazov na svetu (Khardung La 5602m, Taglang La 5328m, Lachlung La 5060m, itd.).

Zoji La je le prvi (in nekako najbolj zajeban) izmed prelazov na poti iz Srinagarja proti Lehu. Potem sledijo še Namika La 3760m in Fotu La 4147m in mošeje se počasi umaknejo prvim gompam, stupam in budističnim samostanom. Lamayuru gompa velja za najstarejšo v Ladakhu (10.stoletje) in počasi smo se navadili molilnih mlinčkov in zastavic.

Ladakh je sedaj dejansko pravi obraz tibetanskega budizma z Dalajlamo na čelu, saj Tibet z izgradnjo železnice do Lhase postaja vse bolj ena izmed kitajskih provinc. Leh (glavno mesto Ladakha) na višini 3600m je pravo turistično mesto z vso potrebno turistično infrastrukturo in množicami turistov iz vsega sveta (trenutno prevladujejo Izraelci – tudi tukaj hitro začnejo s svojimi političnimi predavanji, bljak …), nebo nad mestom je sinje modro (posledica precejšnje nadmorske višine), poleg mesta pa je močna vojaška baza indijske vojske (bližina pakistanske in kitajske meje), ki je pretežno zadolžena za vzdrževanje cest in mostov ter čiščenje gorskih prelazov.

Palača, stupe, gompe in precejšnje število tibetanskih beguncev dajejo mestu svojevrsten čar – poleg tega pa restavracije z indijsko, tibetansko, kitajsko, italijansko, izraelsko, … hrano, hladno pivo in človek se kar malo prepusti dopustniškemu vzdušju. Leh ponuja neštete možnosti trekinga, raftinga, kajaka, meditacije in ostalih aktivnosti. Mi smo si med drugim omislili kolesarjenje z najvišjega cestnega prelaza na svetu – Khardung La 5602m. Z džipom te zapeljejo na vrh, potem pa 40 km ceste in 2000 m višinske razlike – prov fajn ! Na vrhu Khardung La pa srečamo Tavčarja (Char Potovanja) in njegovo skupino 18 Slovencev (zanimivo, saj smo prej srečali samo dva Slovenca – Mitjo in Jošta v Srinagarju, s katerima smo dogovorjeni za skupno raftanje v Nepalu).

Pravijo, da si v Ladakhu moraš nujno pogledati področje ob dveh jezerih (Pangong Tso ali Tso Moriri). Ker obe jezeri ležita tik ob kitajski (tibetanski) meji, kar velja za obmejno območje, je potrebno pridobiti v Lehu posebno dovoljenje za obisk tega področja. No, po dveh dnevih (bil je ravno praznik – 15.8. dan neodvisnosti) smo dovoljenje končno dobili in ob dolini Inda preko nekaj gorskih prelazov peljali direktno proti kitajski meji in jezeru Tso Moriri. Pokrajina je res čudovita. Jezero na višini 4600m, kjer smo kampirali, je kar malce kičasto zaradi svoje modrine. Nomadski Tibetanci, jaki (tibetansko govedo), …

Preko še nekaj gorskih prelazov (cesta je na nekaterih mestih res obupna – naše najbolj razsute ceste so v primerjavi s tem prava milina – ampak Land Cruiser se zaenkrat dobro drži …) preko štiri in pet tisoč metrov smo se poslovili od budističnega Ladakha in prelepe visokogorske pokrajine ter se zapeljali proti Manaliju (zvezna država Himachal Pradesh).

Težko zaenkrat sodim na splošno o Indiji, saj je severni hribovski del povsem drugačen od ostale podceline, ampak zaenkrat so občutki pozitivni. Kaj bo potem od Delhija proti Varanasiju pa vsekakor sporočim.

Manali, McLeod Ganj – Dharamsala (rezidenca Dalajlame), Chandigarh (Le Corbusierjevo mesto), Agra (Taj Mahal), Delhi in »ta mladadva« bosta odletela proti domu, v nedeljo 23.8. pa se mi pridruži kamerad Veljko – prijetno presenečenje … (o tem pa več v naslednjem prispevku), s katerim bova (po sugestiji Špele in Vladota majhna sprememba mojega prvotnega plana) nadaljevala proti Nepalu.