life = travel » Blog Archive » Preko Delhija do Varanasija

Preko Delhija do Varanasija

Iz Ladakha smo se preko prelaza Rohtang La 3978m (verjetno eden izmed hujših prelazov, kljub ne ravno rekordni višini – za 130 km smo porabili 7 ur) spustili v Manali in prišli v zvezno državo Himachal Pradesh – nekakšno predgorje zahodne Himalaje. Manali je center vsemogočih športov od smučanja, trekingov, raftanja, zorba, padalstva, plezanja, itd. Je prav prijeten majhen kraj z majhnimi hotelčki, restavracijami in kupom turistov, ki pridejo sem na oddih po vrvežu milijonskih mest, ali pa želijo videti »zakasnele« hipije, ki so se pač rodili nekaj desetletij prepozno (konoplja in hašiš sta sestavni del ponudbe).

Nadaljevali smo v Dharamsalo in vasico McLeod Ganj, kjer je od leta 1959 sedež tibetanske vlade v izgnanstvu, prav tako pa je tu rezidenca Njegove Visokosti 14. Dalajlame, Tenzina Gyatsa. Mesto je v glavnem naseljeno s Tibetanci, ki so zbežali iz Tibeta in so v Indiji našli azil. Seveda Dalajlame nismo videli, saj je za sprejem potrebno zaprositi najmanj en mesec vnaprej, pa še to je zelo vprašljivo zaradi trenutno bolj slabega zdravja Dalajlame.

Počasi smo se začeli približevati milijonskim indijskim mestom in okušati tisto Indijo, za katero vsi, ki so jo že doživeli pravijo: »Ali jo vzljubiš ali pa zasovražiš, srednje poti ni !« Mislim, da obstaja tudi srednja pot – zasovražiš Indijo zelo težko, saj ponuja res veliko, vzame pa samo toliko kolikor ti hočeš – zares vzljubiš pa Indijo verjetno lahko le preko duhovne povezave, za kar pa sem jaz preveč racionalen tip …

Najprej je bil na vrsti Chandigarh, glavno mesto dveh zveznih držav Punjaba in Haryane, najbolj zeleno in čisto med vsemi milijonskimi indijskimi mesti. Mesto, ki je nekakšna anomalija zaradi svoje urejenosti in brez značilnega indijskega kaosa, je dal postaviti Nehru (prvi indijski premier po neodvisnosti), delo pa je zaupal švicarskemu arhitektu Le Corbusieru. Vsekakor mesto, ki je nekaj posebnega …

Z Aljošo in Aleksandro smo pohiteli še v Agro (200 km južno od Delhija), da sta si ogledala svetovno znani Tadž Mahal (simbol ljubezni – ravno za njiju …) in se vrnili v Delhi od koder sta 24.8. poletela proti domu. Že 23. pa smo se v Delhiju dobili s kameradom Veljkom, ki se mi je pridružil za tri tedne na poti proti Nepalu in nazaj v Delhi (Nepal je nekakšen neplanirani dodatek mojega potovanja). Veljko me je prijetno presenetil s svojo odločitvijo, sicer smo se res prej nekaj menili o teh treh tednih, ampak jaz sem to vzel bolj kot hec – no pa očitno ni bil hec. Super !!

O vožnji po indijskih cestah bi se dalo kar precej napisati. Na kratko lahko povem, da je potrebno biti ves čas kar zbran. Že na poti proti Indiji smo v Bamu srečali novozelandca Rossa, ki mi je povedal zanimivo izkušnjo o svoji vožnji z motorjem po Indiji. Ko je stal v križišču, ga je podrl avto, ki je zavijal v njegovo smer. Padel je po tleh, a na srečo mu ni bilo nič. Prišel je policaj in zaključil, da je kriv Ross, vendar ga tokrat ne bo kaznoval, v bodoče naj pa le pazi. Obrazložitev krivde pa je bila v tem, da če ne bi prišel v Indijo, se ta nesreča ne bi mogla zgoditi. ????!! Opozoril me je tudi na nasproti vozeče kamione na prehitevalnem pasu …

Glavne ceste med večjimi mesti (National Highway) so v resnici štiripasovnice, vendar po voznem pasu se sprehajajo krave, rikše, kolesa, po prehitevalnem pa se vozi kolikor se vozi (kamioni, avtobusi, …) – tako da moraš vijugati med obema pasovoma, če želiš kam priti. Prečkanje železnice ob zaprtih zapornicah (tik preden odpelje vlak) je tudi svojevrstna dogodivščina. Vsekakor si moraš izboriti “pole position”, sicer si pogorel ! Seveda je izredno pomemben del opreme močna hupa …

Iz Delhija (naj omenim, da je v Delhiju ena izmed glavnih ulic Josip Broz Tito Marg – v informacijo ljubljanskim mestnim svetnikom!!) sva z Veljkom krenila direktno proti Jaipurju, trimilijonski prestolnici zvezne države Radžastan. Staro mesto (pink city) z roza fasadami je čudovito, Palača vetrov, Jantar Mantar (eden najstarejših observatorijev), v bližini pa trdnjava v Amberju. V Radžastan (deželo maharadž) bo potrebno še kdaj priti.

V Indiji se zelo hitro prilagodiš njihovemu načinu pogajanja za ceno, pa naj bo to hotel, ogled turistične zanimivosti, izdelki na ulici, itd.. Vedno moraš reči, da to je pa »tourist price«, ti pa želiš »indian price« in cena se hitro zniža za tretjino. Potem te zmeraj vprašajo »Are you happy?« in moraš reči, da nisi, saj pravijo: »If you are happy, I am happy too«. To je zelo dober način pri pogajanjih z Indijci.

Po Jaipurju je sledila 250 km oddaljena Agra (država Uttar Pradesh), eno najbolj turističnih in tudi s strani lokalcev najbolj vsiljivih mest (vsaj za mene). Seveda je to zasluga Tadž Mahala – ene najbolj ekstravagantnih zgradb, ki so bile kdajkoli zgrajene. Zgodovinsko nima skoraj nobenega pomena, ker pa je zraven prisotna ljubezenska zgodba, vsako leto privlači milijone obiskovalcev.

Nadaljevala sva proti Varanasiju, enem najsvetejših in karizmatičnih indijskih mest. Mesto hindujskega boga Šive je kraj, kjer se hindujski verniki očiščujejo svojih grehov ali kremirajo svoje najdražje v najbolj sveti reki Gangi (po naše Ganges). Vožnja s čolničkom po Gangi zgodaj zjutraj ali zvečer ti dejansko pričara duhovno ozračje hinduizma. V Gangi se ljudje umivajo, perejo svoje perilo, kremirajo svojce, molijo, meditirajo, itd. Tudi z Veljkom nisva ostala povsem ravnodušna ob ogledu tega (duhovna preobrazba še sledi … !!). Kot zanimivost naj omenim le dejstvo, da živi ob porečju Gange okrog 400 milijonov ljudi, ki vsakodnevno (poleg vse industrije) spuščajo svoje odplake v reko. V vzorcu vode iz reke naj bi bilo 1,5 milijona koliformnih bakterij na 100 ml vode, dovoljena meja za kopanje in umivanje pa je 500 teh bakterij na 100 ml vode. Vsak komentar je odveč !

Po duhovnem očiščenju ob Gangi sva krenila severno proti Nepalski meji. Na meji je bil ravno štrajk tovornjakarjev, ki zahtevajo nižje takse za prehod meje (vidim, da imajo tudi Nepalci Emila M. Pintarja !!). Kljub vsemu so naju dokaj hitro (štiri ure) spustili mimo (nepalsko vizo brez problema dobiš na meji) in prvi postanek v Nepalu je bil Lumbini (Budino rojstno mesto). Več o Nepalu pa naslednjič …

Trenutno sva že v Kathmanduju (glavnem mestu Nepala), najbolj vzhodni točki moje poti in od sedaj naprej vozim samo še proti Zahodu (torej, Po kopnem proti Zahodu – domov !!) ! Računam, da bomo danes primerno proslavili moj rojstni dan. Že vnaprej se zahvaljujem za vse čestitke in na zdravje… (naš telefon v Nepalu na žalost ne vleče, torej SMSi odpadejo).