life = travel » Blog Archive

Nepal

Namaste (dober dan po nepalsko) !

Tako te pozdravljajo vsi Nepalci od meje naprej.

Skratka, iz Varanasija sva preko mejnega prehoda Sunauli (15 ali 30 dnevno vizo dobiš na meji za 25 USD, glede avta pa najhitrejši postopek do sedaj – štempl v karnet in sploh nobeden ni šel pogledat avta …) najprej obiskala Lumbini, Budin rojstni kraj. Lumbini je zaradi tega eno pomembnejših verskih središč na svetu. Gautama Siddhartha Buddha, človek ki je kasneje doživel razsvetljenje pod Bodhijevim drevesom, je bil rojen 563 pr.n.št. in danes se v Lumbini zgrinjajo množice budistov iz vsega sveta, kjer meditirajo v neštetih templjih v okolici.

Tukaj sva prvič doživela pravi stik z monsunom, saj je lilo kot iz škafa. Vedno sem mislil, da so Nepal samo himalajski vrhovi, pa ni res. Nepal je razdeljen na tri področja: spodnja tretjina Terai (vzdolž celotne meje z Indijo) je v celoti nižina (nadmorska višina samo okrog 100 m), kjer je povsod naokrog samo riž, srednji del je nekakšno sredogorje z nadmorsko višino med 1000 in 2000 m (tukaj ležita tudi najpomembnejši mesti Kathmandu in Pokhara), zgornja tretjina vzdolž kitajske (tibetanske) meje pa je himalajsko visokogorje z Mount Everestom in ostalimi himalajskimi vršaci – osem od štirinajstih osemtisočakov leži v Nepalu oz. na nepalsko-kitajski meji.

Iz Lumbinija sva peljala proti glavnemu mestu Kathmanduju, najbolj vzhodni točki na moji poti proti vzhodu (od sedaj torej vozim samo še proti zahodu). Vmes sva spet naletela na dve cestni zapori – tokrat so štrajkali mlekarji. Štrajki in zapore cest so v Nepalu trenutno vsakdanji pojav, ampak ko vidijo da si tujec in to celo s svojim avtom, vsi samo pozdravljajo in te zelo hitro spustijo naprej. Tudi policaji in vojska na check-pointih so izredno prijazni in ko vidijo avtomobil s tujo registracijo samo pomahajo v pozdrav.

Politična situacija v Nepalu je trenutno relativno dobra – tudi midva nisva občutila kakršnihkoli problemov. Po desetletju nestabilnosti zaradi upora Maoistov in sedmih letih državljanske vojne, v kateri so bili tuji turisti sicer zelo redko tarča napadov, so Maoisti (komunistična partija Nepala) leta 2006 dosegli dogovor o premirju, skupaj z ostalimi političnimi strankami zrušili kralja in trenutno vodijo koalicijsko vlado. Ljudje so seveda mislili, da se jim bosta po obdobju skorumpiranega kralja cedila med in mleko, ampak po vseh teh štrajkih sodeč so že spoznali, da ni pod Maoisti vsakodnevno življenje prav nič boljše …

Kathmandu je precej onesnaženo mesto, zatrpano s prometom, ogromnim številom hotelov, penziončkov, guest houseov, restavracij, skratka s popolno turistično ponudbo (na vsakem koraku ti ponujajo marihuano in hašiš, zvečer pa seveda tudi »girls to enjoy«). Povsod so trgovine s pohodniško opremo – bunde, jakne, flisi, velurji, treking hlače in podobno, znamk North Face, Mammut, Columbia, … – skratka ni da ni. Ko malo bolj podrobno pogledaš kvaliteto, hitro ugotoviš da je večina tega samo dokaj dober ponaredek – za 15 EUR dejansko težko dobiš izredno kvalitetno gore tex jakno (prodajalci sicer potem zatrjujejo »same same« …), no za 30 ali 40 EUR pa se že lahko dobi kaj boljšega …

Newarska arhitektura iz 15. in 16. stoletja je v starem Kathmanduju prisotna na vsakem koraku – povsod templji, templji in še enkrat templji. Tudi okolica Kathmanduja ponuja obilo: Patan (sosednje mesto z ogromno koncentracijo templjev), Bhaktapur (najbolj pristno srednjeveško mesto), Bodhnath Stupa (budistični predel, kjer živijo tibetanski begunci), Pashupatinath (najpomembnejše hindujsko svetišče v Nepalu), …

V verskem smislu je večina Nepalcev hindujcev (80%), 10% predstavljajo budisti (predvsem v himalajskem področju), 4% je muslimanov, ostalo pa so druge veroizpovedi. Kljub temu, da je Nepal uradno hindujska država, je vsepovsod prisotna mešanica hinduizma in budizma. V Kathmanduju tako nepalski hindujci in tibetanski budisti molijo v istih templjih. Prav zato verskih sporov praktično ni in religija ne igra praktično nobene vloge v političnem življenju.

Preizkusila sva tudi polet proti himalajskim osemtisočakom. Vreme sicer ni bilo idealno, saj je bila baza oblakov nekje na 7000 metrih (pač monsunsko obdobje), ampak videti osemtisočake kot so Everest, Lhotse, Čo Oju, Makalu, Šišapangma, ki kukajo iz oblakov, je vsekakor posebno doživetje.

Na poti proti zahodu je bil naslednji cilj Pokhara s svojim jezerom Phewa Tal. Pokhara je drugo najpomembnejše nepalsko turistično središče z obilico turistične ponudbe (podobno kot Kathmandu). To je tudi izhodišče za znameniti treking okrog pogorja Anapurne. Iz hribčkov nad mestom je v suhem obdobju (oktober – april) prekrasen pogled na pogorje osemtisočaka Anapurne in piramido Machhapuchhareja. Monsun nama je preprečil vse te poglede, no za trenutek se je iz oblakov prikazala tudi Anapurna … Na treking okrog Anapurne bom verjetno enkrat prišel.

Na zahodni nepalski meji z Indijo je narodni park Royal Bardia National Park, kjer je mogoče videti bengalskega tigra, slone, indijskega nosoroga, krokodila in obilico ptičev. Enodnevna vožnja z raftom po narasli reki Karnali, ki teče skozi narodni park, je bila nekaj posebnega. Tigra nama sicer ni uspelo ujeti, bo pa kdaj drugič mogoče več sreče …

Nepalci so se mi predstavili kot izredno prijazni ljudje (manjša gneča in precej manj vsiljivi od Indijcev), s precej razvito turistično infrastrukturo (predvsem v turističnih središčih), bogato naravo – predvsem visokimi gorami, prijaznimi cenami za evropski žep, dobro hrano in odličnim pivom Everest. Kljub ukradeni denarnici ostaja močno pozitivno mnenje (Vlado in Špela: dobro da sem upošteval vajin nasvet in podaljšal mojo pot do Nepala) in v Nepal bo treba še kdaj na kakšen treking …