Še enkrat se vsem opravičujem zaradi dostopa do moje strani – črna lista, itd … Nič se bat, sedaj naj bi bila stran čista »ko suza«, kljub temu da na nekaterih brskalnikih še vedno javlja alarm (bo Aljoša porihtu, ko pride domov).

Po povratku iz Karakoram Highway (s ta mladima dvema) sem moral v Islamabadu poleg servisa avta zaprositi še za iransko vizo, če se hočem vrniti domov po kopnem (vsi so mi že prej povedali, da je vizo najlažje dobiti v Islamabadu) – danes sem izvedel, da je viza odobrena, juhuhu …

Iz Islamabada pelje do 360 km oddaljenega Lahoreja odlična avtocesta – trije pasovi v vsako smer, z lepo urejenimi počivališči. Devetmilijonski Lahore (glavno mesto pakistanskega Punjaba) je kulturna, arhitekturna in kulinarična prestolnica Pakistana. Kljub temu, da je bil v zadnjih mesecih kar nekajkrat tarča napadov talibanskih skrajnežev (tarča so policija in vojska, turisti zaenkrat niso imeli nikakršnih težav), je trenutno situacija dokaj mirna. Brez kakršnihkoli problemov smo se sprehajali po mestu – hrana je res odlična – poleg tega je na ogled bogata ponudba Mugalske in britanske kolonialne arhitekture (Shrine of Baba Shah Jamal, Badshahi Mosque, Shalimar Gardens, Lahore Fort, …).

Posebno doživetje pa je vsekakor zapiranje edinega kopenskega mejnega prehoda na indijsko – pakistanski meji (30 km iz Lahoreja): Wagah – Attari Border. To je demonstracija mačizma pakistanske in indijske vojske, s pridihom stare kolonialne angleške šole in primesmi monti pajtona, kjer ob petju nacionalnih himn ljudje na pakistanski strani skandirajo »Pakistan Zindabad!« (naj dolgo živi Pakistan) in obratno na indijski strani (si bom pogledal na poti nazaj). Meja je za prehod odprta od 8 ure zjutraj do 2h popoldne – pol ure pred sončnim zahodom pa se začne polurna ceremonija zapiranja meje, kjer pakistanska in indijska vojska pokažeta svoje mišice. Sicer smešno (mogoče bi podobno lahko uvedli na slovensko – hrvaški meji, ha ha ha – bom predlagal Jelinčiču ko pridem domov), ampak to počnejo vsak dan že od razglasitve neodvisnosti leta 1947 (in to kljub trem medsebojnim vojnam) …

Prestop meje naslednji dan je bil brez kakršnih koli problemov (pregled viz, karnet, številka šasije, prvič so mi pregledali prtljago v avtu – sicer bolj površno) – tri ure in že smo bili v Indiji. Do 30 km oddaljenega Amritsarja je slaba ura in prva stvar, ki sem jo poiskal v Indiji je bil bar, kjer točijo Kingfisher (poleg Godfatherja) najbolj poznano indijsko pivo. Po dobrem mesecu samih čajčkov, pepsi col, fant in podobnega sranja je sedlo na plodna tla … (v času monsuna je zelo vroče, preko 40 stopinj, ob upoštevanju precejšnje vlage si lahko predstavljate kako prija hladno pivo …)

Amritsar je Sikhovsko sveto mesto in gotovo najpomembnejši je zlati tempelj. To je paša za oči in hkrati prvo spoznavanje Sikhizma kot vere, ki je nasprotovala kastnemu načinu življenja v pretežno Hinduistični Indiji (o tem več v naslednjih prispevkih – moram še malo preštudirat vse skupaj, da ne bom trosil kakšnih neumnosti) in težila k enakosti med ljudmi.

Preko Jammuja smo zapeljali v indijske hribe in hkrati v najbolj sporno in tudi najbolj nemirno zvezno državo Indije »Jammu & Kashmir«. Nekateri jo imenujejo tudi Indijske Alpe ali Nebeška Dolina. Področje je geografsko, politično in versko razdeljeno na tri področja: Hindujski Jammu, Budistični Ladakh in Muslimanski Kašmir. Kašmir je bil v zadnjih petdesetih letih prizorišče treh vojn med Indijo in Pakistanom (obe državi si namreč lastita pravico nad celotnim teritorijem) in zato ne preseneča ogromna koncentracija indijske vojske (vsakih 100m med vstopom v Kašmirsko dolino in Srinagarjem je na razdalji 80 km prisoten najmanj en vojak). Trenutno je situacija relativno mirna, saj sta si obe državi že pred leti prizadevali za dosego trajnega miru in dokončno določitev mejne črte, vendar skrajneži iz obeh strani vedno znova preprečijo dokončno uresničitev tega cilja.

Tridnevno lenarjenje na jezeru Dal v glavnem mestu Kašmirja – Srinagarju, je bilo dobrodošlo za vse. Houseboats – razkošno opremljene majhne ladje parkirane na jezeru so ena glavnih znamenitosti Srinagarja. Tu lahko lenariš, okušaš domačo kašmirsko hrano ali pa se zapelješ po jezeru z majhnim čolničkom – šikaro (lahko sam, lahko pa najameš veslača – podobno kot gondoljer v Benetkah). Pravzaprav se ti sploh ni treba premakniti z ladje, saj se s šikarami stalno mimo vozijo prodajalci vsega mogočega (od spominkov, kašmirskih izdelkov, hrane, pijače, spominskih kartic za fotoaparat, toalet papirja, pa tudi denar lahko zmenjaš, nazadnje te vprašajo še če bi kaj hašiša, …).

V Srinagarju so mi še enkrat pošvasali nosilec prednjega amortizerja (Pakistanci so to naredili bolj na hojladri in se mi je že na poti v Kašmir ponovno odlomil). Seveda je bila delavnica na ulici, orodje pa kladivo in dleto, ter seveda švajs aparat. Ampak so kašmirci konstrukcijsko zadevo ojačali po mojih navodilih in tudi švasali pod mojim nadzorom in zaenkrat (prevozili smo cel Ladakh) zadeva odlično drži (mislim, da bo zdržala do doma).

Iz muslimanskega Kašmirja smo tik ob pakistanski meji krenili proti budističnemu Ladakhu in za dober mesec sem se poslovil od Alaha (ki me je po svojih deželah kar dobro čuval …) in se prepustil budističnim mantram …

Lahore – kulinarična prestolnica Pakistana

Lahore – Shrine of Baba Shah Jamal

Badshahi Mosque – Lahore

Shalimar Gardens – Lahore

pakistansko – indijska meja: Wagah Border

Wagah Border – “razpucavanje mišic”

obrazi Indije – Sikh

Amritsar – Golden Temple

pred zlatim templjem

Dal Lake – Houseboats

notranjost naše Houseboat

shikare na Dal Lake

ta mladadva s shikaro po Dal Lake

Kashmir – Dal Lake

sončni zahod na Dal Lake

servis Land Cruiserja na ulici v Srinagarju

Kashmir v Sonamargu

iz Kashmirja proti Ladakhu – prelaz Zoji La 3529 m

avgust 21st, 2009 od Lojze | 29 Komentarjev »