life = travel

Karakoram Highway (2)

Asalaam aleikum ponovno iz Islamabada !

Najprej se moram opravičiti glede dostopa do strani. Ja tale tehnika je res eno sranje !? Med urejanjem strani v enem izmed internet kafejev tukaj v Pakistanu, se mi je očitno v geslo pritihotapil virus (upam, da niso imeli Talibani prstov zraven …), ki ga moji računalniški podpori zaenkrat še ni uspelo odstraniti – zato je stran na vseh brskalnikih uvrščena na črno listo. Upam, da bo težava čimprej odpravljena in se bom v kratkem spet razveselil kakšnega vašega komentarja.

Sicer pa smo se po dobrem tednu z Aljošo in Aleksandro vrnili iz pakistanskih hribov – Karakoram Highway (KKH) smo prevozili brez kakih večjih problemov, razen zlomljenega prednjega amortizerja (luknje na cesti so obupne, poleg tega pa kitajci širijo cesto in je vsaka dva kilometra obvoz – vsaj oni temu pravijo obvoz, meni pa se je bolj zdela njiva). Prahu na avtomobilu in tudi znotraj pa raje ne omenjam. KKH bi bil gotovo raj za vse off road-arje, saj včasih res ne veš ali voziš po cesti ali pa bolj off road. No, amortizer so mi poleg ostalih stvari (olje, bremze, klima, …) danes hitro in poceni porihtali na Toyota Islamabad servisu.

Tanka plast asfalta se iz Islamabada vije severno najprej skozi riževa polja severnega Punjaba, nato pa vseskozi ob Indu najprej skozi North-West Frontier Province in pod mogočnimi zasneženimi sedem in osemtisočaki do kitajske meje na Khunjerab Passu (4800 m) ter naprej v kitajsko zahodno provinco Xinjiang. 1200 km skupnega inženirskega dela v 60 in 70-ih letih prejšnjega stoletja je še danes simbol prijateljstva med Pakistanom in Kitajsko in povezava južne Azije z zahodno in centralno Azijo, včasih pa je bila to trgovska pot imenovana »Svilena cesta«. KKH se vije na področju, kjer je največja gostota visokih gora in ledenikov na svetu, saj se tu stikajo tri največja svetovna gorstva: Hindukuš, Karakorum in Himalaja (od 14 osemtisočakov jih 5 leži v Pakistanu: Broad Peak, Gasherbrum 1 in 2, Nanga Parbat in K-2). Cesta je bila uradno odprta leta 1982, 1.maja 1986 pa tudi pakistansko – kitajski mejni prehod na Khunjerab Passu. Vzdrževanje ceste je izredno težavno, saj se neprestano sprožajo zemeljski plazovi, zato si je za potovanje po KKH priporočljivo vzeti kakšen dan rezerve – tudi mi smo morali čakati kakšno uro, preden so nam povedali da bo cesta odprta šele naslednji dan oz. smo šli po »obvozu« na drugi strani reke – za ca. 10 kilometrov smo potrebovali štiri ure (o cesti na obvozu pa raje ne bom govoril – nas je bilo kar pošteno strah).

Iz Skarduja smo najprej mahnili proti indijski meji čez Deosai Plain (planota, ki v celoti leži nad 4000 m je prevozna le z džipom in na tej poti se je moj Land Cruiser kar dobro izkazal), nekajkrat je potrebno kar direkt čez reko, posebna izkušnja pa je prečkanje reke po visečem mostu. V tem koncu je prisotno ogromno pakistanske vojske, saj spor z Indijo glede Kašmirja še vedno ni rešen – vendar pa je trenutno zadeva »zamrznjena« tako da kakšnih spopadov ni več. Pakistanci sicer na svojih zemljevidih področje čez mejo imenujejo »Kašmir pod indijsko okupacijo«.

8125 m visok Nanga Parbat (Killer Mountain) smo si šli pogledat še iz južne strani in sicer smo se odpravili iz Tarashinga na triurni pohod do baznega tabora (3500 m) pod Rupalsko steno, kjer je leta 2005 svojo odisejado doživljal Tomaž Humar. Ko smo domačinom povedali, da smo iz Slovenije, so takoj pokazali Humarjeve fotografije in opisali, kako ga je pakistanska vojska rešila iz stene. Vprašali so nas, kdaj bo postavil novo bolnico v vasi – baje jim je to obljubil po srečni rešitvi … (raje nismo nič komentirali).

Spet smo občudovali lepote Hunze in sedemtisočake nad Karimabadom in Passujem, preizkušali ravnotežje na visečih mostovih in poizkusili marelično juhico, saj je dolina Hunze poznana po odličnih marelicah.

Pakistanci so se dosedaj izkazali kot izredno gostoljubni, prijazni in pošteni ljudje – tudi sami pravijo, da jim Talibani in podobni ekstremisti delajo veliko škodo. Ampak v pogovoru z njimi pa vedno zelo hitro pridejo do vprašanja »Are you Muslim ?« Dosedaj se mi še nikoli ni zgodilo nikjer na svetu, da bi me kdo spraševal o veroizpovedi. Ko jim odgovorim, da nisem musliman, sicer odgovorijo »No problem !«, kaj si v resnici mislijo pa ne vem. Res pa je, da tovrstna vprašanja slišiš od manj izobraženih ljudi in nikoli me to ni vprašal kdo v severnem Pakistanu (v hribih). Še bolj zanimivo je, da ko vprašajo »Where do you come from ?« odgovorim »Slovenia« in seveda ni nikomur jasno. Ko pa začneš naštevati okoliške države in omeniš Bosno jim je takoj vse jasno – seveda moraš povedati, da “Slovenia and Bosna are friends”, saj smo potemtakem prijatelji z muslimani in zato v redu ljudje. Včasih kar ne morem verjeti kaj vse lahko naredi vera … (očitno v tej državi izobraževalni sistem ne funkcionira povsem pravilno). Naleteli smo celo na človeka, ki je povedal, da se je dve leti boril v Bosni (jasno na strani Bošnjakov – muslimanov) ????!!

V zvezi s Pakistanom je potrebno omeniti še kriket – njihov nacionalni šport (igrajo ga v vsaki vasi) in pa dejstvo, da je tudi tukaj alkohol neobstoječa stvar. Po več kakor enem mesecu, odkar sem prečkal turško – iransko mejo, sem na alkohol povsem pozabil in verjetno bi se sedajle moj dohtar kar čudil nad jetrnimi testi (po mojem izgledajo kot od dojenčka) – Andrej, če bereš, pridem na kontrolo po vrnitvi domov .. !!??.

Jutri nadaljujemo proti Lahoreju, kulturni in arhitekturni prestolnici Pakistana, nato pa čez mejo v Indijo. Upam, da bo stran v naslednjih dneh izbrisana iz črne liste in me boste spet razveselili s svojimi komentarji …