Argentina – Patagonija
Še 1500 km južneje od polotoka Valdes – na samem skrajnem jugu južnoameriške celine leži narodni park “Parque Nacional los Glaciares” z najbližjim mestom El Calafate (izhodišče za ogled enega najdinamičnejših ledenikov na svetu Glaciar Perito Moreno) in vasico El Chalten (izhodišče za treking pod znameniti andski gori Fitz Roy in Cerro Torre).
Zaradi izredno močnega patagonskega vetra je Aerolineas Argentinas odpovedal direkten let v El Calafate in namesto tega smo pristali v Ushuai – najjužnejšem mestu na svetu (imenovan tudi Fin del Mundo, saj je čez morje samo še Antarktika). Ushuaia leži na jugu največjega južnoameriškega otoka Ognjene zemlje (Tierra del Fuego) in si jo delita Argentina in Čile. Od celine, to je Patagonije, jo loči ozek morski kanal imenovan Magellanova ožina.
Končno nam je le uspelo priti v El Calafate in po celodnevni vožnji smo se sredi noči namestili v najmlajši argentinski vasici El Chalten v območju narodnega parka. Vas so Argentinci postavili šele leta 1985 z namenom, da jim ne bi tega ozemlja odvzel Čile. El Chalten je simpatična vasica z nekaj trgovinami, gostilnami, majhnimi penzioni (”posada” ali “hosteria”) in ostalo potrebno osnovno infrastrukturo. Velikih in razkošnih hotelov še ni, saj makadamski dostop (polovica od ca. 220 km ceste iz El Calafateja je še vedno makadamske) odvrača razvajene turiste (hvala bogu !). Ker cesto pospešeno asfaltirajo, bodo v kratkem zgradili nekaj velikih hotelov in uničili tisto pravo hribovsko vzdušje, ki trenutno vlada v vasi (na žalost na koncu vedno prevlada zaslužek).
Prvi dan smo šli na treking pod Cerro Torre (3128 m) – traja ca. 3-4 ure normalne hoje v eno smer, s tem da zagledaš Cerro Torre že po slabih dveh urah. Imeli smo izredno srečo – Cerro Torre je namreč več kot polovico leta zavit v oblake – saj se je po oblačnem jutru naredil izreden sončen dan (tokrat nam je pomagal patagonski veter). Pot je dobro označena, precej položna, ljudi ni preveč, narava je prekrasna (o smeteh ni ne duha ne sluha).
Naslednji dan nas je čakal še treking pod najvišji vrh v tem delu Andov (Andi se od juga proti severu zlagoma dvigujejo – najvišji vrh Aconcagua 6962 m) – Fitz Roy (3405 m) – avtohtoni indijanci Tehuelche so mu pravili El Chalten, kar pomeni “kadeča se gora”, saj je vrh običajno zavit v oblake. Pot je podobna kot proti Cerro Torreju, narava (začetek poletja) spet navdušuje.
Za zaključek naše Argentine smo se vrnili v El Calafate in si zadnji dan ogledali še mogočen ledenik Perito Moreno. Ozek prehod v Andih omogoča vlažnim pacifiškim vetrovom, da prinašajo velike količine padavin, ki se tu odlagajo kot sneg, ki je v milijonih let kristaliziral v led. Veliki kosi ledu se občasno odlomijo in povzročajo na obali jezera pravi “tsunami”.
Ob vseh naravnih lepotah in prijaznih prebivalcih divje Patagonije pa smo vsak dan skrbeli za okušanje argentinske govedine ali ovčetine ob kozarčku odličnih argentinskih vin, upoštevajoč dejstvo da je za slovenske razmere vse skupaj dokaj poceni.
- pot proti Cerro Torreju (desno)
- Cerro Torre
- camping pod Cerro Torrejem – bazni tabor za plezalce
- začetek poti proti Fitz Royu
- planinske oznake
- Vasja in Fitz Roy
- Fitz Roy se skriva v oblakih
- ledeniško jezero pod Fitz Royem
- oznake ob poti
- Fitz Roy (zvečer se je le pokazal)
- El Chalten
- Fitz Roy v ozadju
- obcestna tabla – vedno z razdaljo do Buenos Airesa
- ledenik Perito Moreno
- Perito Moreno
- ko se odlomi kos ledu
- Parilla – pravo pečenje
- Cordero de Patagonia – patagonska ovčetina