life = travel » Blog Archive » Čile

Čile – Patagonija

Po desetih dnevih Argentine (ja vem – premalo, ampak upam, da se še vrnem) smo se z avtobusom odpeljali čez mejo, da si pogledamo Patagonijo še na čilenski strani. Glavni cilj večine obiskovalcev je seveda narodni park Torres del Paine s svojimi znamenitimi stolpi, poleg tega pa so tu še manjši otoki naseljeni izključno s kolonijami pingvinov (v glavnem magellanovi pingvini), gavčoti s svojimi čredami in pa divja, od vetra prebičana pokrajina, ki včasih res deluje, kot da si na drugem planetu. Nič čudnega, da se čilenska provinca takoj čez mejo imenuje “Ultima Esperanza” – zadnje upanje, saj si še danes lahko zamišljamo, kakšni so bili občutki prvih raziskovalcev, ki so pripluli na ta konec sveta.

Meja leži sredi patagonske ravnice, daleč od najbližjih mest. Policaji so na obeh straneh prijazni – pogledajo sicer na spisek držav, ki za vstop ne potrebujejo vize (beseda Eslovenia v teh koncih, kljub trudu naših politikov, pač ni prav prepoznavna - so pa zato Buenos Aires, Mendoza in Bariloche toliko bolj slovenski), a ko ugotovijo, da Slovenci ne potrebujemo vize, je to vse. Bolj problematični so čilenski cariniki. Že prej smo bili opozorjeni, da je čez mejo strogo prepovedano prenašanje vseh svežih živalskih proizvodov (meso, sir, …) in res so vsakemu posebej pregledali celoten nahrbtnik.

Po šestih urah smo prispeli v Puerto Natales – majhno mestece, ki je izhodišče za narodni park Torres del Paine (TDP). Nastanili smo se v penzionu “Casa Cecilia”, kjer je Vasja takoj pridobil novo prijateljico – lastnico señoro Cecilio. Pri njej smo si izposodili kamping opremo in naslednji dan odrinili v park.

Že v Puerto Natalesu smo hitro morali preklopiti v “varčevalni program” oz. bolj paziti na stroške hrane, pijače, spanja, itd. saj so cene v Čilu precej višje kakor v Argentini – sicer je v povprečju še vedno ceneje kakor pri nas, a Santiago in turistične znamenitosti se hitro približajo evropskim cenam (Čile je najbolj razvita in urejena država v južni Ameriki, nekateri mu pravijo tudi južnoameriška Švica). Precej zasoljene so tudi cene v narodnem parku TDP – od vstopnine, prenočišč v kočah, hrane, pijače, s tem da je potrebno prenočišča v kočah v času glavne sezone (december – februar) rezervirati že nekaj tednov vnaprej. Ker prenočišča nismo vnaprej rezervirali, želeli pa smo prehoditi vsaj del znamenitega “W trekinga”, smo se odločili za kampiranje (pa še cenovno je ugodneje).

Treking okrog celotnega parka traja od šest do osem dni, medtem ko je “W treking” del parka, kjer so najzanimivejše mojstrovine, ki jih je ustvarila narava (stolpi, cuernosi, jezera, ledenik, …) in traja od tri do pet dni. Pot je speljana tako, da imaš na koncu vsake dnevne etape planinsko kočo ali pa prostor za kampiranje. Tudi če kampiraš imaš možnost prehranjevanja v kočah. Vreme je precej nestabilno, tako da v enem dnevu doživiš ploho, če si malce više tudi sneg, potem pa se naredi prekrasen sončen dan. V parku živi tudi precejšnje število divjih živali – najpogosteje srečaš gvanakote in nanduja, medtem ko je puma bolj redkost (nismo imeli sreče, da bi jo videli).

Od Patagonije smo se poslovili v Punta Arenasu, ki je edino res pravo mesto na čilenski strani južne Patagonije in leteli proti severu, v glavno mesto Santiago. Za slovo smo si ogledali še kolonijo magellanovih pingvinov (Seno Otway), ki je v bližini Punta Arenasa. Punta Arenas leži ob Magellanovi ožini, ki celino loči od Ognjene zemlje (Tierra del Fuego). Kot zanimivost naj omenim, da v Punta Arenasu živi precej velika hrvaška skupnost (imajo svoj kulturni dom, šolo, …), kar ti potrdi pogled v telefonski imenik, kjer vsak tretji priimek zveni zelo domače.