life = travel » Blog Archive » Čile

Čile – Santiago, Valparaiso

Z LAN Chile letimo iz Patagonije (Punta Arenas) proti severu, v glavno mesto Santiago (ki je nekako na sredini države) - let traja skoraj štiri ure, saj je Čile sicer zelo ozka država (na eni strani jo omejuje Pacifik, na drugi Andi), v dolžino pa meri kar 4700 km. Santiago je pet milijonska prestolnica, zelo urejena, manjka pa mu tista “duša”, ki jo ima v sebi Buenos Aires.

V Santiago smo prileteli 23. decembra zvečer in že na letališču smo opazili same nasmejane obraze, ki so prepevali “Colo Colo”. To se je nadaljevalo vse do našega hostla v centru mesta, kjer smo izvedeli, da je Colo Colo najbolj znan nogometni klub v Čilu, seveda iz Santiaga in je ravno na ta dan četrtič zapored osvojil naslov državnega prvaka. Pravijo, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, ampak šele v južni Ameriki se zaveš, kaj v resnici pomeni nogomet (to sploh ni postranska stvar).

Naslednji dan zjutraj (24. decembra) se nam je pridružil Aljoša (v gimnaziji so se namreč začele božično-novoletne počitnice in priletel je za nami v Santiago), skupaj smo si pogledali Valparaiso (Unesco World Heritage site) – slikovito mesto slabih 100 km iz Santiaga na obali Pacifika. Valparaiso leži na majhnih gričkih, ki se razprostirajo vzdolž mestnega jedra. Na vsak griček pelje dvigalo – vseh skupaj je petnajst, zgrajena pa so bila pred dobrimi sto leti. Ko te dvigalo pripelje na vrh, stopiš v labirint slikovitih uličic, ki so na vsakem gričku drugačne.

Na božični večer smo se lahko prepričali, da je v Čilu Božič res družinski praznik (katoliška Cerkev je še do nedavnega imela izredno močan vpliv na življenje Čilencev – npr. do leta 2004 je bila uradna ločitev moškega in ženske prepovedana, počasi pa se ta vpliv rahlja – trenutna predsednica je Michelle Bachelet, mati samohranilka s tremi otroki, kar bi si bilo še pred nekaj leti nemogoče zamisliti), saj so bile vse trgovine in restavracije v milijonskem Santiagu zaprte - praznovali smo kar v našem hostlu.

Naslednji dan smo se v centru mesta srečali z Andrejem in Anito ter njunima Ano in Aljo, ki so prav tako potovali po Argentini in Čilu. Iz Mendoze so se z avtobusom pripeljali preko Andov in prav poseben je občutek, ko se s prijatelji srečaš na drugem koncu sveta. Seveda smo srečanje primerno “zalili” …

Čilenci so izredno ponosni na svojega velikega poeta, svetovno znanega Pabla Nerudo, ki je leta 1971 dobil nobelovo nagrado za literaturo (takrat je skupaj s svojim prijateljem, predsednikom Salvadorjem Allendejem priredil fešto na glavnem stadionu v Santiagu, kjer se je zbralo 100.000 ljudi). Bil je človek z res pestrim življenjem – pesnik, politik, čilenski ambasador, večkrat poročen – umrl je za rakom, nekaj dni po državnem udaru, jeseni leta 1973. Njegovo življenjsko zgodbo smo si ogledali v njegovi hiši “La Chascona”, ki je narejena v obliki barke (še eno je imel v Valparaisu in na otoku Isla Negra) in sedaj preurejena v muzej.

Temno stran v čilenski zgodovini pa zagotovo simbolizira fašistični diktator, general Augusto Pinochet, ki se je do smrti uspešno izmikal roki pravice. V krvavem vojaškem državnem udaru 11. septembra 1973 je s pomočjo, koga drugega kot “prijateljev iz ZDA - CIA” (samo eden izmed primerov, kako krvavo so gringoti – v latinski Ameriki vzdevek za američane - izvažali svojo “demokracijo??” v južnoameriške države, ki so želele zaščititi svoja naravna bogastva, preprečiti izkoriščanje s strani tujih multinacionalk in povečati socialno vlogo države), strmoglavil demokratično izvoljenega in priljubljenega levičarskega predsednika Slavadorja Allendeja. V naslednjih mesecih so se na glavnem stadionu v Santiagu dogajala kruta mučenja in brutalni poboji Allendejevih privržencev (od delavcev do profesorjev). Vojaška hunta pod Pinochetovim vodstvom je v letih 1973 do 1989 pobila preko 4.000 ljudi, več kakor 35.000 ljudi je bilo mučenih in zaprtih, preko tisoč ljudi pa je še vedno “pogrešanih”. V spomin vsem žrtvam je v Santiagu postavljen velik spomenik z izpisanimi imeni in starostjo – večina med njimi je bila mladih.

Glede kulinaričnih užitkov naj povem, da je hrana za razliko od Argentine, kjer prevladuje meso, v Čilu bolj morska (nič čudnega glede na dolžino obale) - od rakov, hobotnic, vseh vrst školjk pa do raznoraznih rib. Seveda spet ne manjka odličnih vin, predvsem rdeča - po mojem okusu so celo boljši vinarji kakor Argentinci – Čile je največji izvoznik Cabernet Sauvignona na svetu, zanimiva sorta je Carmenere, ne zaostajata pa tudi Merlot in Syrah, zelo popularne so zvrsti (npr. kombinacija Cabernet Sauvignon, Carmenere, Syrah).