Iran (do Tehrana)
Prestop turško – iranske meje je potekal povsem brez problemov. Turki se tako ali drugače počasi že privajajo na Evropo, na iranski strani pa naju je takoj pričakal nekakšen turistični agent (predstavil se je kot predstavnik Ministrstva za turizem) in nama preko vrste uredil vse potrebno (policaja je itak zanimalo samo če imava vizo, carinik pa je pogledal če se številka šasije ujema s tisto v karnetu – avta sploh nihče ni odprl). Na meji sva zmenjala vsak po 100 evrov in dobila zajeten paket rialov (1 eur = 14.000 rialov). Zaželeli so nama »Welcome to Islamic Republic of Iran« in po dobri uri sva se s Frletom že vozila proti Tabrizu. Skratka prvi vtis je bil izredno pozitiven.
Prvi iranski večer sva preživela v Tabrizu (bil je četrtek, večer pred praznikom) in takoj sem se prepričal, da naši in tudi ostali zahodni mediji delajo Iranu, predvsem pa Irancem, veliko krivico. Sploh po volitvah 12. junija se je o Iranu pisalo, kakor da je tukaj vojno stanje – daleč od tega. Življenje poteka povsem v vsakdanjem ritmu, zvečer so ulice polne ljudi, mlada iranska dekleta te ogovarjajo s sramežljivim »Hello«, ljudje te povsod sprašujejo od kod prihajaš, kako ti je všeč Iran in podobno. Če slučajno ne veš, kje je kakšna ulica se takoj najde kdo, ki ti z veseljem pomaga.
Iranski kebapi so podobni kakor turški, pa tudi glede sladic Iranci prav nič ne zaostajajo za Turki. Povsod je zraven riž in pa pečena zelenjava (paprika, paradajz). Besedo alkohol pa v Iranu lahko kar pozabite (na srečo – koristno za jetra ali na žalost – včasih bi se v vročini prav prileglo mrzlo pivo), sicer povsod prodajajo brezalkoholno pivo (ne kakor naš Uni, ampak povsem 0,0%), ki pa mu primešavajo razne sadne ekstrakte in je bolj podobno kakšnemu moštu. S Frletom sva hitro ugotovila, da je še najboljši nadomestek za pivo brezalkoholno pivo »regular«, ki je brez sadnega dodatka.
Kažipoti med večjimi mesti so običajno poleg farsija opremljeni tudi z oznakami v latinici, sicer pa sva se kar ustavila pri policajih in z veseljem so nama pokazali v katero smer je potrebno iti. Zanimivo je, da imajo prometni policisti povsem nove mercedese in radar na vsakih 10 kilometrov, kar pa norih iranskih voznikov očitno nič ne spametuje. Ampak po nekaj dnevih se povsem navadiš njihove prometne kulture. Policaji so naju sicer ustavili dvakrat – prvič v Tehranu je en mlad policist vprašal zakaj nimava na avtu iranskih tablic, ampak potem ni kompliciral – drugič pa naju je ustavil policaj bolj iz »firbca«, ker je hotel videti avto (potem nama je ponudil še pecivo in čaj).
Plakati in slike Imama Homeinija (očeta islamske revolucije pred tridesetimi leti) so prisotni vsepovsod – običajno se mu na slikah pridruži še njegov naslednik Imam Hamenej (sedanji dejanski voditelj države, predsednik Ahmadinedžad je bolj ali manj le civilna figura).
Iz Tabriza, kjer je bilo povsem normalnih 30 stopinj sva se zapeljala do majhne vasice Kandovan, ki je nekakšna Iranska Kapadokija. Prišla sva ravno v petek, ki je v Iranu (kakor v vsem muslimanskem svetu) praznik (enako kakor naša nedelja) – vas je bila zatrpana z domačimi turisti.
Ogledala sva si področje ob Kaspijskem morju in tu je klima povsem drugačna – vsak dan malo dežja, precejšnja vlaga, zato so povsod ogromni nasadi riža in čaja. O plažah ob Kaspijskem morju pa raje ne bi govoril, saj je to (poleg obvezne nošnje rut) vsekakor ena izmed tistih stvari v sedanji Islamski republiki, ki mi ne bo nikoli razumljiva. Za velikimi pregradami se posebej kopajo moški, posebej pa ženske (seveda popolnoma oblečene z rutami ??!!), posebej pa so plaže za družine, kjer pa se lahko kopajo le otroci.
Seveda ni šlo brez obiska Alamuta (impresivna pokrajina, precej od rok, od gradu pa na žalost ni veliko ostalo) in že sva drvela proti Tehranu. Ko prideš do predmestij Tehrana, hitro občutiš kaj pomeni dvajsetmilijonsko velemesto, kjer je nafta skoraj zastonj. Skozi samo mesto se voziš kakih 40 kilometrov skozi nepregledne kolone, ampak uspelo se nama je prebiti proti jugu, kjer je 60 kilometrov iz centra novo letališče »Imam Khomeini Airport«. S Frletom sva se po “divjih” osemnajstih dnevih ob dveh zjutraj poslovila. Ko se vrnem iz Indije, mi je obljubil pravo svinjino (odojka) in kanister refoška …
- Imam Homeini še vedno straši po Iranu
- ko postaneš rialski milijonar – menjava 100 eur v riale
- bazar v Tabrizu
- mošeja v Tabrizu
- Kandovan – Iranska Kapadokija
- Iranski čebelar – povsod v S Iranu ogromno čebelarjev
- ribe na 1000 načinov – ob Kaspijskem morju
- iranski policaji – z “mečko”
- kopanje ob Kaspijskem morju – sami dedci
- Masuleh – slikovita vasica nad Rashtom
- žetev (ne obiranje) čaja ob Kaspijskem morju
- riževa polja v okolici Rashta
- vetrne elektrarne pri Rudbarju
- Qazvin – Nabijeva mošeja
- Alamut – impresivna pokrajina, od gradu samo nekaj kamnov